Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

KOČEVSKI ROG - BAZA 20


PARTIZANSKA BOLNIŠNICA ZGORNJI HRASTNIK

nazaj











O BOLNIŠNICI ZG. HRASTNIK

Začetki partizanske bolnišnice Zgornji Hrastnik segajo v sredino februarja 1943, ko je v zaselku Smrečnik v bližini Komarne vasi začela delovati bolnišnica oz. okrevališče, imenovano Hrastnik. Delovalo je v edini nepožgani hiši in gospodarskih poslopjih. Spomladi so nato v gozdu nad zaselkom zgradili dve baraki, predhodnici poznejše bolnišnice Spodnji Hrastnik.Vanju so sredi junija, pred italijanskim napadom, evakuirali ranjence, ki pa so jih že čez nekaj časa spet preselili. Tokrat v vas Štale, v rekonvalescentni oddelek Škrilj. Ta je deloval do nemške ofenzive oktobra 1943, ko so ranjence spet preselili. Skrili so jih v zasilno postojanko na Bukovi gorici. Iz nje je zrasla bolnišnica Zgornji Hrastnik.

Ta je bila prva bolniška postojanka v Kočevskem rogu, ki ni bila zgrajena v globoki vrtači, ampak skoraj pod vrhom hriba. Na začetku je imela le dve zasilni baraki s skupnimi ležišči in nadstrešek za kuhinjo. Prva je bila baraka za rekonvalescente, imenovana "pesjak". Zgrajena je bila iz neobtesanih debel, v velikosti 8 x 5,5 m. Ob njej je prvotno stal nadstrešek za zasilno kuhinjo, ki pa je po zgraditvi prave kuhinje služil za pralnico. Druga baraka, ki je bila zgrajena še v letu 1943, pa je bila za osebje.

V zadnjih dneh decembra 1943 je upravnik bolnišnice postal dr. Janez Milčinski - Peter. Pod njegovim vodstvom so jo v začetku leta 1944 začeli širiti. Od takrat naprej je vse bolj postajala bolnišnica za težke ranjence in zahtevne operacije. Konec januarja so zgradili novo operacijsko barako, imenovano "aseptika". Pred tem so operirali v bolniški baraki na mizi, na kateri so običajno jedli ranjenci ali pa kleče na pogradu. Nova baraka je imela novo operacijsko mizo in vso potrebno opremo, ki jo je po načrtih dr. Milčinskega izdelal mizar iz osebja bolnišnice. Po teh načrtih so nato začeli izdelovati opremo za operacijske barake v vseh roških bolnicah. Baraka je imela dve veliki okni in veliko lino v stropu, da je bilo na voljo čimveč svetlobe. Z izgradnjo "aseptike" se je prvič v partizanskih bolnišnicah ločila aseptična kirurgija od septične.

Konec februarja je bila zgrajena nova velika baraka za ranjence, ki so jo imenovali "septika". Imela je namreč prizidek za septično operacijsko sobo. V njej je od sredine junija 1944 za potrebe celotne SCVPB začela z delom bakteriološka preiskovalnica. Aprila je bilo v bolnišnici nekaj porodov.

Konec marca je bila dokončana kuhinja z zidanim štedilnikom in zaprtimi ognjišči za kotle. Manjša objekta sta še krušna peč in skladišče. Za primer najhujše nevarnosti so zgradili skrit bunker za ranjence. Za vse roške bolnišnice je bil namreč izdelan evakuacijski načrt z več fazami. Zelo pomembno pa je bilo tudi, da v nobeno niso vodili sledovi. V Zgornji

Hrastnik so lahko prišli le tako, da so s ceste, ki je vodila do Komarne vasi, na določenem mestu stopili na skalo, z nje pa na ob poti puščen hlod in skozi gosto grmovje do steze, ki je pripeljala do bolnišnice.

V nekaj manj kot letu in pol, kolikor je bolnišnica delovala, se je v Zgornjem Hrastniku zdravilo več kot 400 ranjencev, večinoma težjih. Umrlo jih je 69.

 

nazaj