Znamenita Ribniška domača obrt

ima večstoletno tradicijo in je tesno povezana z naravo. Pogojujeta jo dva osnovna dejavnika: poraščenost območja z gozdom in nahajališča gline.
Z izdelovanjem lesenih predmetov so se ukvarjali že staroselci, nove vplive pa so v 6. stoletju prinesli tudi Slovani. V loški sejemski listini iz 14. stol. se prvič omenja "ribniška suha roba", ime za lesene izdelke, ki jih je Ribničan pozneje ponesel širom po svetu. Ko leta 1492 nemški cesar Friderik III. izda kočevskim in okoliškim kmetom dovoljenje za prosto trgovanje po vseh avstrijskih deželah, se trgovina s "suho robo" močno razmahne, kar Ribnico in Ribničana za vedno napravi "po celem svetu znanega" (tako pravi besedilo pesmi v čast Ribničana Urbana z naslovom Ribniška). V spomin na pomembno cesarsko dovoljenje praznuje Ribnica 23. oktobra občinski praznik.
Kruh so Ribničanom poleg suhorobarskih dajali tudi lončarski izdelki.

Izdelovanje suhorobarskih in lončarskih predmetov

Izdelovalci so bili nekoč kmetje, danes so to obrtniki ali pa ljudje z različnmi poklici, ki jim je obrt dopolnilna dejavnost. Znanje prehaja iz roda v rod. Izdelovanje suhorobarskih in lončarskih predmetov se je vse do druge svetovne vojne odvijalo znotraj hiše, tam, kjer so člani družine jedli, molili, spali... Šele v 50-ih letih se je preneslo v delavnice. V zadnjem času so roke nadomestili stroji.

Izdelki

SUHO ROBO delimo na devet panog:
- obodarstvo,
- rešetarstvo,
- podnarstvo,
- ročno mizarstvo,
- strugarstvo,
- orodjarstvo,
- žličarstvo,
- posodarstvo,
- pletarstvo in
- krošnjarstvo.

Vsaka panoga je vezana na določeno hišo, določen kraj in določeno vrsto lesa, ki v bližini uspeva.
Od začetka pa vse do danes so osnovni in najbolj značilni trije izdelki: rešeto, žlica in škaf.

LONČARSTVO - z njim so se ukvarjali ljudje na jugu Ribniške doline, kjer je glina. Lončarske izdelke so žgali v tako imenovanih ožagah, pečeh, postavljenih v lesene kolibe. To opravilo je bil družabni dogodek in ožage so bile ekonomsko in družbeno središče vasi.
Najbolj znan ribniški lončarski izdelek je igrača-konjiček, ki "v riti piska".

Prodaja

Na področju prodaje je Ribničan do brezhibnosti razvil svoje sposobnosti in tako postal sinonim za trgovca z izjemno bistrim načinom ponudbe svojega blaga in s svojevrstnim humorjem.
Najprej je seveda potoval iz kraja v kraj peš ali pa z vozom z znamenito "krošnjo" ali "kanonom" na svojem hrbtu, kjer je nosil vso svojo trgovino. Potoval je po avstrijskih, nemških in ogrskih deželah, po Furlaniji, Hrvaški, Dalmaciji, Romuniji in Bolgariji. Posamezniki so imeli svoj rajon ali becirk, kakor so imenovali področje, kjer so imeli nenapisano pravico prodajati. S tem so se izognili nelojalni konkurenci.
Pozneje se je krošnjar vozil z vlakom ali pa je svoje blago zaupal posredniku. Vedno in povsod pa je bil zaradi svoje pojoče govorice, šegavosti in iznajdljivosti lepo sprejet.

Domača obrt danes

Ribničan se prilagaja času in tržišču, potrebam v gospodinjstvu in gospodarstvu. Nekateri izdelki tako izginjajo, nastajajo pa novi, sodobnejši. Večina izdelkov ima uporabno funkcijo, nekaj je spominkov, ostalo so igrače. V zadnjem času izdelki iz lesa in gline spet pridobivajo sloves in na novo se odkriva njihov pomen in lepota.

Predstavljanje in ohranjanje dediščine

Ribnica ima kar nekaj prireditev, kjer predstavlja dediščino domače obrti. Med njimi je seveda najbolj znan "Ribniški semenj", ki je vsako leto prvo septembrsko nedeljo. Ena najpomembnejših nalog muzeja, ki je v ribniškem gradu, je predstavitev zgodovine suhe robe in lončarstva. Tudi drugi elementi kraja so povezani s suhorobarsko ali lončarsko identiteto.
Suhorobarje in lončarje je mogoče obiskati tudi na njihovem domu in prisostvovati izdelovanju lesenega ali glinenega predmeta.
Danes si lahko izdelovanje suhe robe ogledamo pri Jakliču v Sajevcu. Izdelovanje lončarskih izdelkov pa pri Tonetu in Jakobu Nosanu v Prigorici ter pri Bojčevih in Češarkovih v Dolenji vasi.