Mesto Ribnica

Mesto Ribnica je eno naselij z najstarejšo kontinuiteto poselitve v našem prostoru. Prvič se omenja leta 1220, ko so njeni gospodarji Turjačani, sredi 13. stoletja jo dobijo v fevd Ortenburžani. Že pod njimi je postala važno gospodarsko in upravno središče širše okolice ter sedež deželskega sodišča in se kot trg že omenja leta 1350.
Z naraščanjem njenega cerkvenega pomena je povezan nastanek ribniškega arhidiakonata (obstajal do 1787) in sedemrazredne latinske šole, ki slovi v kraju že okrog leta 1400. V letih 1810-12 je ribniško šolo obiskoval tudi pesnik France Prešeren na kar nas spominja napisna tabla na Štekličkovi hiši.
Od 1415 do srede 16. stoletja so Turki kar 27 - krat prešli Ribnico, jo ropali in požigali, vendar gradu niso nikdar zavzeli. Zaradi posledic turških vpadov je dal cesar Friderik III. 1492 vsem podložnikom kočevskega zemljiškega urada pravico trgovati s tistim, kar vzgojijo ali pridelajo. To je omogočilo razvoj krošnjarstva in suhe robe, na razvoj gospodarstva pa je vplivala tudi prometna lega.
Leta 1619 cesar Ferdinand II. proda ribniško zemljiško gospostvo rodbini Khisel, le-ta pa grofom Trilleghom. Protestantizem je imel pomembno vlogo v Ribnici. Grad obišče tudi Primož Trubar. Za Ribnico so znani tudi procesi proti čarovnicam, zadnja je bila sežgana še leta 1701.
Kasnejši lastniki gospostva so Cobenzli, ki ga imajo v lasti do 1810, ko ga odkupi grajski oskrbnik, rodbina Rudež iz Kobjeglave na Primorskem. Rudeževa rodbina je grad upravljala do leta 1937, ko so si njeni člani posestvo razdelili, grad pa prodali vojnemu erarju.
Med II. sv.vojno je bila v gradu vojaška bolnica in poslovni prostori. Leta 1944 je bil požgan, v letih 1948-49 pa so ga popolnoma porušili. V letih 1958- 61 se kompleks po načrtih arh. Cirila Tavčarja, v smislu tudi delne rekonstrukcije, domiselno preuredi za kulturne in turistične namene.

Staro mestno jedro

Staro mestno jedro se je izoblikovalo iz danih značilnosti obcestnega glavnega naselja Ribniške doline. Glavna tranzitna pot, cerkev in s potokom Bistrice ločeno grajsko območje so ustvarili pogoje za jedro naselja. Tranzitnost kraja, posvetno in cerkveno središče v dolini, šolstvo, domača obrt in krajevne posebnosti so v zgodovini zaznamovali pot kulturnemu in zgodovinskemu razvoju mesta.
Srednjeveško jedro je nastalo ob gradu med Bistrico in glavno ulico, danes imenovano Škrabčev trg. Različnost načina pozidave ob obeh straneh ceste je narekovala v prvi vrsti kvaliteta in možnost uporabe zemljišča.
Desna stran, ki jo je Bistrica večkrat poplavila, je tudi ločila trg od gradu. Tam, kjer je vodila pot preko mostu, so nastajale meje pozidave. Na grajskem mostu je nekdaj stalo tudi znamenje sv. Janeza Krstnika. Tako je desna stran pozidana v obliki treh zazidalnih karejev, zadnji z vmesnim manjšim trgom pred Miklovo hišo. Kasneje je služil tudi sejemsko tržnemu prostoru, ki ga je krasil osrednji vodnjak.
Povsem drugače je zasnovana leva stran, kjer se strnjeno nizajo stavbe, edini prehod med njimi tvori zgodovinsko pogojena Struška ulica, po kateri danes vodi tudi pot do pobočja Sv. Ane. Vsaka hiša, večina s kletmi, je imela v začelju, na podolžni parceli, omejeni z manjšim zidom, tudi gospodarsko poslopje. Hiše in gospodarska poslopja so tekom stoletij spreminjale svojo velikost, svojo podobo pa tudi namembnost. Zgodovinski dogodki in nesreče so vplivali na razvoj mestnega jedra. Že Valvasor poroča, da sta trgu globoko v spomin vtisnjena dva silna sovražnika iz prejšnjih časov - Turek in ogenj. Ves trg je zgorel leta 1415, polovica trga pa ponovno 1445. Vendar, kot pravi Valvasor, "se je vselej lepši iz pepela vzdignil in je zdaj v dobrem stanju, zlasti odkar ima tri sejme na leto."

Ž. c. sv. Štefana, papeža

Spoznavanje zgodovine ene najstarejših dolenjskih župnij nas vodi v zač. 11. stoletja, ko jo ustanovijo oglejski patriarhi. Cerkev stoji na mestu večkrat predelanih prednic. Leta 1778 cerkev uniči požar. Današnja je bila sezidana v letih 1866-68. Mogočna cerkev, z značilnima "ribniškima kronama", v svoji celostni notranji podobi in z ornamentalno, barvito poslikavo, predstavlja odličen primer historizma v cerkveni umetnosti na Slovenskem. Poslikava prezbiterija leta 1880, J. Wolf, ladje 1890, Matija Koželj. Oltarji so nastali v kamnoseški delavnici Ignacija Tomana v letih 1871-73, kipi so delo F. K. Zajca. Pomembne slike: Sv. Janez Evangelist - J. Wolf , 1873; Sv. Štefan papež- I. Grohar, 1900. Med II. svet.v. porušeni konici zvonikov so v letih 1958-60 nadomestili z zaključki zvonikov, ki jih je zasnoval kot katedralne arhitekt Jože Plečnik.

Ribniški grad

Zgrajen verjetno že v 11. stoletju, prvič omenjen leta 1263. V svoji večstoletni zgodovini je menjaval gospodarje in lastnike, ki so mu času in razmeram primerno dajali tudi novo obliko in pomen.V osnovi je bil to regularni obodni grad z dvema palacijema in dvoriščem s cisterno. V renesansi je bil obdan z obrambnimi stolpi in z vodnim jarkom. Valvasor poroča tudi o kapeli sv. Janeza Krstnika iz 15. stoletja. S fotografij pred II. svetovno vojno in iz zapiskov lahko razberemo, da je bil grad s pristavo v času lastnikov rodbine Rudež mogočen in kvaliteten grajski kompleks.
Sedanji grajski kompleks, preurejen po načrtih arh. Cirila Tavčarja v letih 1958-61, je namenjen kulturnemu središču in funkciji muzejskih in galerijskih predstavitev. V bodočnosti bo grajsko območje enako funkcionalno povezano tudi z območjem Marofa- grajske pristave. V grajskem območju je park kulturnikov, za slovensko kulturno in gospodarsko zgodovino pomembnih ljudi.

Znamenite ribniške hiše

Za Ribnico so značilne stavbe, ki še danes ohranjajo svojo prvotno podobo in ime prvotnih ali zelo znanih lastnikov hiš, kljub temu da se je spremenila njihova prvotna namembnost oziroma so se zamenjali lastniki. S takim ohranjanjem hiš se ohranja tudi vsa bogata zgodovina mesta.

Miklova hiša

V drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja je bila Miklova hiša zbirališče ribniških tržanov kot čitalnica, gostilna in pekarija. S konservatorsko prenovo je bila v 80-ih letih Miklova hiša namenjena kulturi. V njenih prostorih je galerija, knjižnica in del muzeja.

Štekličkova hiša

Nekdanja šola je znamenita predvsem iz tistih časov, ko jo je obiskoval veliki slovenski pesnik France Prešeren (začetek 19. stol.). Sicer pa je ribniška šola že v 15. stoletju slovela daleč naokoli. V njej so se šolali učenci s Kranjske pa tudi iz nemških dežel.

Johanova hiša

V zasnovi ena izmed najstarejših hiš ribniškega trga, ki s svojo lego podaja zgodovinsko značilnost začetka pozidave mestnega jedra. V letih 1991 izvedena konservatorska obnova s poslovno stanovanjsko namembnostjo.

Oničeva hiša

Na starejši zasnovi objekta, ki je predstavljal značilen zaključek mestnega jedra, je bila leta 1882 dograjena arhitekturno zanimiva hiša znanega ribniškega posestnika Janeza Rusa. V njej je bila tudi gostilna in trgovina. Po konservatorski obnovi leta 1990 je stavba ohranjena in namenjena poslovni dejavnosti.