Nenavadna dolinica med jamama - Coprnice za vreme - Najstarejše smuči - Ročno klesani vodnjaki - Kačja in zlata smreka

Voda in sneg, gozdovi in razgledi, iznajdljivost in radovednost so zaznamovali življenje ljudi od Unice do Loškega Potoka in od Cerkniškega polja do Bloške planote. Podnebne razmere, ki so jih s svojimi coprnijami še okrepile čarovnice s Slivnice, so botrovale eni najznamenitejših iznajdb Slovenije, kraška tla pa so ustvarila nekatere najlepše posebnosti Notranjske. Česar ni ustvarila narava, so dodali domačini. Obiščimo jih!

Avtocesto Ljubljana-Koper zapustimo pri izvozu Unec in po lokalni cesti nadaljujemo pot do Rakovega Škocjana. Dolina, ki je dobila ime po cerkvici sv. Kancijana, je nastala, ko se je porušil strop podzemnega rova. Po njej se pretaka potok Rak, ki od Zelških jam do Tkalca jame teče pod dvema naravnima mostoma.
Po ogledu Rakovega Škocjana nadaljujemo pot mimo Cerknice in presihajočega Cerkniškega jezera. V Grahovem zavijemo proti Slivnici. Na gori naj bi po ljudskem verovanju živele čarovnice. Tik pod vrhom je Coprniška jama, iz katere se pozimi dviga topel vlažen zrak, ki je zakrivil te čarovniške zgodbe. Če na vrhu čarovnic trenutno ni na spregled, se lahko ozremo po okolici, saj je vrh odlično razgledišče na Cerkniško jezero in okoliške kraje.
Pot nas vodi na Bloško planoto, kjer si v Velikih Blokah oziroma Novi vasi privoščimo kosilo. Obilne snežne padavine, ki so planoto odele v dolgotrajno belino, so Bločane spodbudile k izdelavi lastnega prevoznega sredstva - smuči. Prvi ohranjeni zapis o znamenitih bloških smučeh je izpod peresa Janeza Vajkarda Valvasorja iz leta 1689. Smuči so bile dolge okoli 160 in široke okoli 10 centimetrov, pri smučanju pa so si pomagali z dolgo palico. V gostišču Slamar v Novi vasi(1) imajo urejeno sobo bloškega smučarja, v kateri so prikazane vse zanimivosti v zvezi z bloškimi smučmi. Druga posebnost Nove vasi, ki ni nova, le najkasneje naseljena na planoti, so ročno klesani vodnjaki, ki dobivajo vodo iz studenca Sušica.
Nato se podamo v Hrib-Loški Potok, kraj sredi ene najbolj neokrnjenih slovenskih pokrajin. Okolica je bogata z gozdom; ta porašča skoraj 85 odstotkov površine in v svojih nedrjih skriva dendrološke posebnosti, kot sta Kačja in Zlata smreka. Na Taboru, ki je dobil ime za časa vpadanja Turkov v te kraje, lahko obiščemo cerkev sv. Lenarta in bližnjo pokopališko cerkev sv. Barbare iz 17. stoletja ter se razgledamo po okoliških vaseh. Lep primer dinarsko-kraškega sveta je Retijska uvala. Njena etnološka posebnost so visoke ostrnice - smrekove sušice s kratko pristriženimi vejami, na katerih kmetje sušijo seno. V Retjah se med idilično razvrščenimi polji nahaja slikovita Cerkev sv. Florijana(2) z osmerokotnim tlorisom.

Želite še več?
- Kjer so živeli pastirci
- Kjer so čarovnice naravo začarale