Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

IZVIR KRKE - KRŠKA JAMA





Izvir Krke


Izvir Poltarice


Umirjen zgornji tok Krke


Lehnjakovi pragovi pod Budganjo vasjo


Turistično društvo Krka je 1996 jamo uredilo za ogled


Vhodni del jame


Človeška ribica


Jamska kozica


Trnasti jamski ježek

Reka Krka izvira v široki zatrepni dolini, na stiku jurskega apnenca in triasnega dolomita na kraškem ravniku severno od vasi Krka. Njene vode prihajajo na dan v izviru Pod jamo pod Krško jamo severno od vasi Gradiček. V povirnem delu okrepijo reko manjši kraški pritoki Poltarica, Lipovka, Podbukovški in Gabrovški studenec ter edini nekraški pritok v zgornjem porečju Krke, potok Višnjica.

K izvirom Krke, Poltarice in Lipovke se podzemno pretakajo vode širokega kraškega zaledja Grosupeljske kotline ter ponikalnica Rašica iz okolice Velikih Lašč, v zgornjem toku pa reka podtalno zbere tudi vode Suhe krajine ter Ribniško-Kočevskega polja.

Krka je ena naših najzanimivejših kraških rek; s 94 km površinskega toka pa tudi najdaljša povsem slovenska reka. Ima dežno-snežni režim z najvišjo vodo v jeseni in najnižjo poleti. Njen izvir je na nadmorski višini 268 m, njen izliv v Savo pri Brežicah pa na nadmorski višini 139 m. S povprečnim strmcem 1,2‰ je ena naših najbolj umirjenih rek. Porečje obsega 2284 km2, kar je več kot desetina slovenskega ozemlja.

V zgornjem toku teče Krka v dinarski smeri vzdolž Žužemberškega preloma, ob katerem si je vrezala slikovito rečno dolino (sotesko), širšo v dolomitih in nekoliko ožjo v apnencih. Tu je reka brez površinskih pritokov, napajajo jo le številni kraški izviri na rečnem obrežju.

Krka je naša edina lehnjakotvorna reka. Njena voda je nasičena z apnencem, ki se od Marinče vasi v zgornjem toku pa vse do Otočca v srednjem izloča kot lehnjak in tvori v zgornjem toku značilne pregrade, v srednjem pa talne podvodne pragove. V preteklosti so ob lehnjakovih pragovih delovali številni mlini in žage, danes pa vedno bolj prevladuje rekreativen in turističen pomen reke.

Zaradi onesnaževanja vodotokov v njenem kraškem zaledju je Krka onesnažena že pri samem izviru. Zato je rečna voda v zgornjem toku uvrščena v II. kakovostni razred, njena kvaliteta se v srednjem in spodnjem toku še nekoliko poslabša, kjer je v II. do III. razredu. Kljub temu odlikujeta rečni ekositem pestrost in raznolikost vodnega rastlinskega in živalskega sveta. V kraških izvirih izstopajo endemične podzemne vrste, v reki pa živi kar 38 ribjih vrst.

Krška jama nad izvirom reke Krke je vodoravna izvirna jama, iz katere le še ob visokih vodostajih bruha narasla podzemna voda. Za širokim vhodom se proti severu odpira enotna in prostorna dvorana, z le mestoma zasiganimi stenami. Dolga je dobrih 200 in široka do 30 metrov, vanjo pa vodi v ostenju nad glavnim še manjši stranski vhod. Strop oblikujejo uravnani kamniti skladi in posamezni stropni kamini. Tla prekrivajo grušč in veliki balvani, ki so na vzhodnem delu nagrmadeni vse do stropa. Dvorano zaključuje 30 metrov dolgo sifonsko jezero. V njegovi globini se odpira vhod v labirint ozkih podvodnih rovov, ki segajo do 20 metrov globoko pod vodno gladino. Sifonski rov se po 210 metrih zaključi v prostorni, 60 metrov dolgi končni dvorani. Na njenem severnem delu zapirajo pot veliki podorni bloki, izpod katerih priteka voda. Skupna dolžina raziskanih podzemskih rovov znaša 490 metrov. Današnji glavni vhod v jamo so 1937 široko odprli, da bi s tem omogočili hitrejši odtok podzemne vode in tako razrešili problem poplav na Radenskem polju. S kamnitimi ploščami so tlakovali hudourno strugo in pozidali obrobne škarpe. Turistično društvo Krka je 1996 jamo uredilo za ogled. Jamo so osvetlili, uredili pot do sifonskega jezera, postavili akvarij s človeško ribico in zaprli vhod.

Prvi, ki je zabeležil svoj obisk Krške jame, je bil polihistor J. V. Valvasor v drugi polovici 17. st. Leta 1748 si je jamo ogledal dvorni matematik J. A. Nagel, ki je po cesarskem nalogu raziskoval in opisoval naravne znamenitosti Kranjske. Sto let kasneje je pritegnila F. Erjavca, ki je v njej našel do takrat še nepoznanega jamskega hroščka in ga predal naravoslovcu F. Shmidtu. Prvi načrt Krške jame je okoli 1887 izrisal V. Hrasky, ko je vodil melioracijska dela v povirju reke Krke in njenem zaledju na Radenskem in Žalnskem polju.

Krška jama je bila vnešena v kataster slovenskih jam 1927, ko jo je evidentiralo Društvo za raziskovanje jam iz Ljubljane. Presenetljiv zaključek obetavne, a nepričakovano kratke jame je dolgo vznemirjal številne jamarje. Že ob regulaciji glavnega vhoda 1937 so s širjenjem in razstreljevanjem ozke razpoke Tunel nad sifonskim jezerom skušali prebiti v domnevne, nove dele jame. Jamski potapljači so po 1994 zagnano iskali nadaljevanje jame v globini sifonskega jezera. Uspelo jim je preplavati zahteven labirint podvodnih rovov in prodreti do končne Vrhovčeve dvorane, s katero se Krška jama tudi zaključi.

Rodovitna izvirna dolina Krke je bila poseljena že v davnini. Nad Krško jamo je stalo prazgodovinsko naselje, v sami jami pa so bile najdene črepinje posod iz bakrene dobe (zač. 5. tisočletja p.n.š.). V zrelem srednjem veku je bil na strmem kamnitem bregu nad izvirom Poltarice pozidan stolpasti dvor Turn, v virih prvič omenjen 1341. V 17. st. so si njegovi tedanji lastniki Auerspergi na ravnici ob Krki pozidali udobnejše domovanje, dvorec Krka oz. Vrhkrka. Spomin na oba gradiča živi tudi v imenu vasi Gradiček.

Krška jama je v nemirnih časih nudila ljudem varno zavetje. Domačini so se vanjo zatekali tudi ob turški nevarnosti. Ljudska pripoved pravi, da stoji od tistih dni v osrčju jame na pol dozidana cerkev. Iz ljudskega spomina na turške vpade je pisatelj J. Jurčič, doma iz bližnje Muljave, črpal snov za svoja dela. V povesti Jurij Kozjak opisuje tudi Krško jamo. "... Človek, ki hodi v le-to jamo, mora se ukloniti pri vhodu. Potem se nekaj časa, komaj sedem stopinj, gre navzdol v zemljo. Precej potlej pa se pride v veličastno poslopje, katero je zidala in skladala sama roka vsemogočnega Stvarnika ..."

Podzemski sistem reke Krke, ki sega vse do ponorov Šice na Radenskem polju, je s 7 kopenskimi in 31 vodnimi vrstami specializiranih jamskih živali med 20 najbogatejšimi na svetu.

Osebki krškega vodnega oslička (Asellus aquaticus cyclobranchialis) v jami Viršnica na Radenskem polju imajo še bledo sivo obarvano telo, v Krški jami pa imajo lahko obarvane le še oči. Dolenjski jamski osliček (Proasellus slovenicus), omejeno razširjen le v podzemskih vodah Suhe krajine in v dolini Krke, pa je že povsem slepa žival. V podzemeljski Krki živijo tudi slepe postranice (rod Niphargus), jamske kozice (Troglocaris anophthalmus) in seveda človeška ribica ( Proteus anguinus). Gladki jamski ježek (Monolistra racovitzai karamani) je rakec, ki se v nevarnosti zvije v klobčič - kot jež.

Na kamne v rečnem toku so pritrjeni drobni jamski trdoživi (Velkovrhia enigmatica) in številni drobni polžki: le od tu znana krčica (Kerkia kusceri) ter tetensov prilepec (Acroloxus tetensi) s kapičasto hišico. Na vlažnih stenah zunaj vode najdemo kar tri vrste drobnih polžkov jamničarjev (rod Zospeum). Tu živijo vsaj tri vrste hroščkov; med njimi skoraj centimeter velik slepi brzec (Typhlotrechus bilimeki) ter le dober milimeter veliki batiscimorf (Bathyscimorphus byssinus). V Krško jamo se pogosto zatekajo tudi netopirji, še zlasti veliki podkovnjaki (Rhinolophus ferrumequinum), nekdaj pa so bile tu bogate skupine dolgokrilih netopirjev (Miniopterus schreibersii).

Obisk Krške jame je mogoč preko celega leta.
Pred vasjo Gradiček je urejeno parkirišče, od katerega vodi do jame 600 metrov dolga pot.
Vodniki vas pričakajo pri domačiji Podržaj, Gradiček št. 6,  na koncu vasi.