Izvir Krke
Izvir Poltarice
Umirjen zgornji tok Krke
Lehnjakovi pragovi pod Budganjo vasjo
Turistično društvo Krka je 1996 jamo
uredilo za ogled
Vhodni del jame
Človeška ribica
Jamska kozica
Trnasti jamski ježek
|
Reka Krka izvira v široki zatrepni dolini, na stiku jurskega
apnenca in triasnega dolomita na kraškem ravniku severno od
vasi Krka. Njene vode prihajajo na dan v izviru Pod jamo pod
Krško jamo severno od vasi Gradiček. V povirnem delu okrepijo
reko manjši kraški pritoki Poltarica, Lipovka, Podbukovški in
Gabrovški studenec ter edini nekraški pritok v zgornjem porečju
Krke, potok Višnjica.
K izvirom Krke, Poltarice in Lipovke se podzemno pretakajo
vode širokega kraškega zaledja Grosupeljske kotline ter ponikalnica
Rašica iz okolice Velikih Lašč, v zgornjem toku pa reka podtalno
zbere tudi vode Suhe krajine ter Ribniško-Kočevskega polja.
Krka je ena naših najzanimivejših kraških rek; s 94 km površinskega
toka pa tudi najdaljša povsem slovenska reka. Ima dežno-snežni
režim z najvišjo vodo v jeseni in najnižjo poleti. Njen izvir
je na nadmorski višini 268 m, njen izliv v Savo pri Brežicah
pa na nadmorski višini 139 m. S povprečnim strmcem 1,2 je ena
naših najbolj umirjenih rek. Porečje obsega 2284 km2, kar je
več kot desetina slovenskega ozemlja.
V zgornjem toku teče Krka v dinarski smeri vzdolž Žužemberškega
preloma, ob katerem si je vrezala slikovito rečno dolino (sotesko),
širšo v dolomitih in nekoliko ožjo v apnencih. Tu je reka brez
površinskih pritokov, napajajo jo le številni kraški izviri
na rečnem obrežju.
Krka je naša edina lehnjakotvorna reka. Njena voda je nasičena
z apnencem, ki se od Marinče vasi v zgornjem toku pa vse do
Otočca v srednjem izloča kot lehnjak in tvori v zgornjem toku
značilne pregrade, v srednjem pa talne podvodne pragove. V preteklosti
so ob lehnjakovih pragovih delovali številni mlini in žage,
danes pa vedno bolj prevladuje rekreativen in turističen pomen
reke.
Zaradi onesnaževanja vodotokov v njenem kraškem zaledju je
Krka onesnažena že pri samem izviru. Zato je rečna voda v zgornjem
toku uvrščena v II. kakovostni razred, njena kvaliteta se v
srednjem in spodnjem toku še nekoliko poslabša, kjer je v II.
do III. razredu. Kljub temu odlikujeta rečni ekositem pestrost
in raznolikost vodnega rastlinskega in živalskega sveta. V kraških
izvirih izstopajo endemične podzemne vrste, v reki pa živi kar
38 ribjih vrst.
Krška jama nad izvirom reke Krke je vodoravna izvirna jama,
iz katere le še ob visokih vodostajih bruha narasla podzemna
voda. Za širokim vhodom se proti severu odpira enotna in prostorna
dvorana, z le mestoma zasiganimi stenami. Dolga je dobrih 200
in široka do 30 metrov, vanjo pa vodi v ostenju nad glavnim
še manjši stranski vhod. Strop oblikujejo uravnani kamniti skladi
in posamezni stropni kamini. Tla prekrivajo grušč in veliki
balvani, ki so na vzhodnem delu nagrmadeni vse do stropa. Dvorano
zaključuje 30 metrov dolgo sifonsko jezero. V njegovi globini
se odpira vhod v labirint ozkih podvodnih rovov, ki segajo do
20 metrov globoko pod vodno gladino. Sifonski rov se po 210
metrih zaključi v prostorni, 60 metrov dolgi končni dvorani.
Na njenem severnem delu zapirajo pot veliki podorni bloki, izpod
katerih priteka voda. Skupna dolžina raziskanih podzemskih rovov
znaša 490 metrov. Današnji glavni vhod v jamo so 1937 široko
odprli, da bi s tem omogočili hitrejši odtok podzemne vode in
tako razrešili problem poplav na Radenskem polju. S kamnitimi
ploščami so tlakovali hudourno strugo in pozidali obrobne škarpe.
Turistično društvo Krka je 1996 jamo uredilo za ogled. Jamo
so osvetlili, uredili pot do sifonskega jezera, postavili akvarij
s človeško ribico in zaprli vhod.
Prvi, ki je zabeležil svoj obisk Krške jame, je bil polihistor
J. V. Valvasor v drugi polovici 17. st. Leta 1748 si je jamo
ogledal dvorni matematik J. A. Nagel, ki je po cesarskem nalogu
raziskoval in opisoval naravne znamenitosti Kranjske. Sto let
kasneje je pritegnila F. Erjavca, ki je v njej našel do takrat
še nepoznanega jamskega hroščka in ga predal naravoslovcu F.
Shmidtu. Prvi načrt Krške jame je okoli 1887 izrisal V. Hrasky,
ko je vodil melioracijska dela v povirju reke Krke in njenem
zaledju na Radenskem in Žalnskem polju.
Krška jama je bila vnešena v kataster slovenskih jam 1927,
ko jo je evidentiralo Društvo za raziskovanje jam iz Ljubljane.
Presenetljiv zaključek obetavne, a nepričakovano kratke jame
je dolgo vznemirjal številne jamarje. Že ob regulaciji glavnega
vhoda 1937 so s širjenjem in razstreljevanjem ozke razpoke Tunel
nad sifonskim jezerom skušali prebiti v domnevne, nove dele
jame. Jamski potapljači so po 1994 zagnano iskali nadaljevanje
jame v globini sifonskega jezera. Uspelo jim je preplavati zahteven
labirint podvodnih rovov in prodreti do končne Vrhovčeve dvorane,
s katero se Krška jama tudi zaključi.
Rodovitna izvirna dolina Krke je bila poseljena že v davnini.
Nad Krško jamo je stalo prazgodovinsko naselje, v sami jami
pa so bile najdene črepinje posod iz bakrene dobe (zač. 5. tisočletja
p.n.š.). V zrelem srednjem veku je bil na strmem kamnitem bregu
nad izvirom Poltarice pozidan stolpasti dvor Turn, v virih prvič
omenjen 1341. V 17. st. so si njegovi tedanji lastniki Auerspergi
na ravnici ob Krki pozidali udobnejše domovanje, dvorec Krka
oz. Vrhkrka. Spomin na oba gradiča živi tudi v imenu vasi Gradiček.
Krška jama je v nemirnih časih nudila ljudem varno zavetje.
Domačini so se vanjo zatekali tudi ob turški nevarnosti. Ljudska
pripoved pravi, da stoji od tistih dni v osrčju jame na pol
dozidana cerkev. Iz ljudskega spomina na turške vpade je pisatelj
J. Jurčič, doma iz bližnje Muljave, črpal snov za svoja dela.
V povesti Jurij Kozjak opisuje tudi Krško jamo. "... Človek,
ki hodi v le-to jamo, mora se ukloniti pri vhodu. Potem se nekaj
časa, komaj sedem stopinj, gre navzdol v zemljo. Precej potlej
pa se pride v veličastno poslopje, katero je zidala in skladala
sama roka vsemogočnega Stvarnika ..."
Podzemski sistem reke Krke, ki sega vse do ponorov Šice na
Radenskem polju, je s 7 kopenskimi in 31 vodnimi vrstami specializiranih
jamskih živali med 20 najbogatejšimi na svetu.
Osebki krškega vodnega oslička (Asellus aquaticus cyclobranchialis)
v jami Viršnica na Radenskem polju imajo še bledo sivo obarvano
telo, v Krški jami pa imajo lahko obarvane le še oči. Dolenjski
jamski osliček (Proasellus slovenicus), omejeno razširjen le
v podzemskih vodah Suhe krajine in v dolini Krke, pa je že povsem
slepa žival. V podzemeljski Krki živijo tudi slepe postranice
(rod Niphargus), jamske kozice (Troglocaris anophthalmus) in
seveda človeška ribica ( Proteus anguinus). Gladki jamski ježek
(Monolistra racovitzai karamani) je rakec, ki se v nevarnosti
zvije v klobčič - kot jež.
Na kamne v rečnem toku so pritrjeni drobni jamski trdoživi
(Velkovrhia enigmatica) in številni drobni polžki: le od tu
znana krčica (Kerkia kusceri) ter tetensov prilepec (Acroloxus
tetensi) s kapičasto hišico. Na vlažnih stenah zunaj vode najdemo
kar tri vrste drobnih polžkov jamničarjev (rod Zospeum). Tu
živijo vsaj tri vrste hroščkov; med njimi skoraj centimeter
velik slepi brzec (Typhlotrechus bilimeki) ter le dober milimeter
veliki batiscimorf (Bathyscimorphus byssinus). V Krško jamo
se pogosto zatekajo tudi netopirji, še zlasti veliki podkovnjaki
(Rhinolophus ferrumequinum), nekdaj pa so bile tu bogate skupine
dolgokrilih netopirjev (Miniopterus schreibersii).
Obisk Krške jame je mogoč preko celega leta.
Pred vasjo Gradiček je urejeno parkirišče, od katerega vodi
do jame 600 metrov dolga pot.
Vodniki vas pričakajo pri domačiji Podržaj, Gradiček št. 6, na koncu vasi.
|
