Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

KRAJINSKI PARK LAHINJA


KLEPČEVA MLIN IN ŽAGA

nazaj









Klepčeva mlin in žaga stojita pod strmo pečino na levem bregu Lahinje, ko ta že obkroži otok in se usmeri proti Dragatušu. Na tem mestu sta manjši poslopji, vrisani že na franciscejskem katastru iz prve polovice 19. stoletja. Toda sedanji stavbi sta gotovo mlajši. Stavba mlina je bila pozidana, ali vsaj temeljito popravljena, v začetku 20. stoletja, ko je grajsko posestvo dobilo nove gospodarje, verjetno pa ni dosti starejše tudi leseno poslopje žage.

Mlin je pritlično, zidano poslopje, pokrito z dvokapno streho, kritina je opečni bobrovec. Pri ogledu zunanjščine nas preseneti to, da na obvodni strani ne opazimo mlinskih koles, saj so skrita za leseno steno. Mlin ima tri kolesa, prvotno pa jih je imel kar pet. Bila so lesena, danes pa je eno že izdelano iz železa. Kolesa sodijo v skupino podlivnih koles, kar pomeni, da obratujejo na spodnjo vodo. Lesen prizidek, v katerem so "spravljena", preprečuje, da se pozimi na kolesih nabira led. To bi lahko onemogočilo mletje ali celo poškodovalo leseno konstrukcijo, z odstranjevanjem ledu pa je tudi veliko neprijetnega dela.

Dotok vode na kolesa regulirajo lesene zapornice, ki so bile nekaj let nazaj izdelane na novo, a so natančen posnetek starih. Ko mlinar dvigne zapornice, priteče voda na lopatice koles in ta se pričnejo vrteti. Kolesa so preko vretena in preslice povezana z mlinskima kamnoma, nad katerima je vsipalnik ali grot. V njega vsuje mlinar žito, ki ga mlinska kamna meljeta. Pri belem kamnu pada zmleta moka prvo na sita v tresilnem zaboju ali pajklju, ki seje fino moko. Ostalo prepušča zunanjemu situ, ki loči moko od otrobov. S tem sitom je mlinar izdelal tudi zdrob. Mlinar je, pač glede na to, kakšno kakovost moke je želela imeti stranka, večkrat nosil zmleto nazaj v vsipalnik, včasih tudi sedemkrat. Na belem kamnu so mleli predvsem pšenico in ajdo, na njem pa so dobili fino moko, namenjeno za hrano ljudem. Ostale žitarice (koruzo, rž, ječmen, piro), ki so jih poleg hrane za ljudi uporabljali tudi za živino in prašiče, so mleli na črnem kamnu. Danes meljejo na njem tudi pšenico za polnozrnato moko. Črni kamen za razliko od belega ni imel pajklja in tresulje, čas mletja je bil krajši, moka pa bolj groba.

Zraven mlina je žaga venecijanka z enim listom. Nameščena je v dolgem in ozkem lesenem poslopju, široko odprtem na dvoriščno stran in pokritem z dvokapno pločevinasto streho. Žago poganja eno od treh vodnih koles. Razni jermenski sistemi omogočajo, da žene kolo poleg venecijanke, na kateri so žagali deske, po potrebi še cirkular, s katerim so žagali drva, "bandžago", s katero so si pripravili lopatice za kolesa, brus za brušenje žage in nekdaj tudi elektrarno v mlinu. Delovanje žage so regulirali s snemanjem in obešanjem jermenov. Takšen velik jermenski sistem, ki povezuje mlin in žago ter omogoča njuno istočasno delovanje, je nekaj posebnega.



 

nazaj