|
KLEPČEVA MLIN IN ŽAGA
|
nazaj |
Klepčeva mlin in žaga stojita pod strmo
pečino na levem bregu Lahinje, ko ta že obkroži otok in se usmeri
proti Dragatušu. Na tem mestu sta manjši poslopji, vrisani že
na franciscejskem katastru iz prve polovice 19. stoletja. Toda
sedanji stavbi sta gotovo mlajši. Stavba mlina je bila pozidana,
ali vsaj temeljito popravljena, v začetku 20. stoletja, ko je
grajsko posestvo dobilo nove gospodarje, verjetno pa ni dosti
starejše tudi leseno poslopje žage.
Mlin je pritlično, zidano poslopje, pokrito z dvokapno
streho, kritina je opečni bobrovec. Pri ogledu zunanjščine nas
preseneti to, da na obvodni strani ne opazimo mlinskih koles,
saj so skrita za leseno steno. Mlin ima tri kolesa, prvotno
pa jih je imel kar pet. Bila so lesena, danes pa je eno že izdelano
iz železa. Kolesa sodijo v skupino podlivnih koles, kar pomeni,
da obratujejo na spodnjo vodo. Lesen prizidek, v katerem so
"spravljena", preprečuje, da se pozimi na kolesih
nabira led. To bi lahko onemogočilo mletje ali celo poškodovalo
leseno konstrukcijo, z odstranjevanjem ledu pa je tudi veliko
neprijetnega dela.
Dotok vode na kolesa regulirajo lesene zapornice, ki so bile
nekaj let nazaj izdelane na novo, a so natančen posnetek starih.
Ko mlinar dvigne zapornice, priteče voda na lopatice koles in
ta se pričnejo vrteti. Kolesa so preko vretena in preslice povezana
z mlinskima kamnoma, nad katerima je vsipalnik ali grot. V njega
vsuje mlinar žito, ki ga mlinska kamna meljeta. Pri belem kamnu
pada zmleta moka prvo na sita v tresilnem zaboju ali pajklju,
ki seje fino moko. Ostalo prepušča zunanjemu situ, ki loči moko
od otrobov. S tem sitom je mlinar izdelal tudi zdrob. Mlinar
je, pač glede na to, kakšno kakovost moke je želela imeti stranka,
večkrat nosil zmleto nazaj v vsipalnik, včasih tudi sedemkrat.
Na belem kamnu so mleli predvsem pšenico in ajdo, na njem pa
so dobili fino moko, namenjeno za hrano ljudem. Ostale žitarice
(koruzo, rž, ječmen, piro), ki so jih poleg hrane za ljudi uporabljali
tudi za živino in prašiče, so mleli na črnem kamnu. Danes meljejo
na njem tudi pšenico za polnozrnato moko. Črni kamen za razliko
od belega ni imel pajklja in tresulje, čas mletja je bil krajši,
moka pa bolj groba.
 Zraven
mlina je žaga venecijanka z enim listom. Nameščena je
v dolgem in ozkem lesenem poslopju, široko odprtem na dvoriščno
stran in pokritem z dvokapno pločevinasto streho. Žago poganja
eno od treh vodnih koles. Razni jermenski sistemi omogočajo,
da žene kolo poleg venecijanke, na kateri so žagali deske, po
potrebi še cirkular, s katerim so žagali drva, "bandžago",
s katero so si pripravili lopatice za kolesa, brus za brušenje
žage in nekdaj tudi elektrarno v mlinu. Delovanje žage so regulirali
s snemanjem in obešanjem jermenov. Takšen velik jermenski sistem,
ki povezuje mlin in žago ter omogoča njuno istočasno delovanje,
je nekaj posebnega.
|
