Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

KRAJINSKI PARK LAHINJA


LOKACIJA GRADU PUSTI GRADEC

nazaj









Pomen imena gradu Pusti Gradec razlaga slikovito ljudsko izročilo. Pripoveduje, da so ob turški nevarnosti ljudje kričali drug drugemu: Beži, beži, pusti grad! To naj bi bilo opozorilo, da se morajo zateči v bolj varen Metin grad, ki je stal v vasi Brdarci na desnem bregu reke Lahinje. Slovensko ime gradu, prevedeno v nemški jezik kot Ödengradez, navaja, da gre za enega mlajših slovenskih gradičev. In res se gospostvo in grad Pusti Gradec prvikrat omenjata šele ob koncu 16. stoletja, ko je bil njun lastnik Gašper Križanič.

V začetku 17. stoletja je gospostvo z gradom pripadalo grofici Barbari Kacijanar, ki ju je leta 1635 prodala Mateju Plasmanu. Po njegovi smrti leta 1650 sta, če gre verjeti Valvasorju, gospostvo in grad pripadla nekemu Sillyju, bolj verjetno pa Karlu Vajkardu Purgstallu. Ta je Pusti Gradec pridružil svojemu gospostvu Krupa pri Semiču. Karl Vajkard je leta 1672 padel v bitki pri Strassburgu, posest pa je podedovala njegova vdova Ana Sanina Purgstall, rojena Edling. Upravljala jo je do polnoletnosti sina grofa Jurija Sigfrida, ki je leta 1688 prevzel gospostvo.

Po njegovi smrti leta 1701 sta gradova Pusti Gradec in Krupa s pripadajočima gospostvoma hitro menjala lastnike. Purgstallom so sledile rodbine Androka, Lamberg, Bonazzi in Apfaltrer. Baron Artur Apfaltrer je na dražbi leta 1904 prodal posestvi Pusti Gradec in Krupa Danijelu Makarju, trgovcu in gostilničarju iz Metlike in Juliju Maceletu, poštnemu mojstru iz Gradaca.

Grad Pusti Gradec je propadel že pred stoletji. Njegova podoba je ohranjena le na Valvasorjevih upodobitvah iz druge polovice 17. stoletja. Na njih lahko občudujemo slikovito lego enonadstropnega grajskega poslopja z velikim okroglim vogalnim stolpom. Grajski kompleks je ograjen s plotom, v katerem je oblikovan nadkrit vhod, v ograjo pa so vpeta tudi manjša gospodarska poslopja. Za gradom je bil ograjen vrt, na katerem je bila, če se lahko zanesemo na točnost Valvasorjevih risarjev, oblikovana parkovna ureditev.

V Slavi vojvodine Kranjske je Valvasor zapisal tragični zgodbi o Plasmanovih sinovih, bratih Francu in Henriku. Po Plasmanovi smrti se je njegova vdova, v nasprotju z njenim družbenim položajem, poročila s preprostim človekom. Neprimerna poroka je zelo prizadela sina Franca. Ko je nekega dne prišel na obisk, je od matere zahteval nekaj denarja. Ta mu je odgovorila, da mu ga ne more dati, ker ima vse gospodarstvo v rokah njen mož, ki je z delavci na polju. Franc je v jezi odjezdil k nepriljubljenemu očimu, mu s sabljo odsekal glavo, jo pograbil in odnesel materi. Moževo glavo ji je vrgel v obraz in rekel: Ti stara vlačuga! Tu imaš svojega moža! Zabavaj in ljubi se zdaj z njim, kolikor te je volja!

Po krutem umoru je zbežal na Hrvaško, kjer se je izkazal kot dober vojak. Toda zaradi obrekovanja nekaterih ljudi so ga zgrabili, zaprli v ječo na ljubljanskem gradu in obsodili na smrt. Ko so ga iz grajskih zaporov preselili v mestno ječo na Tranči, je Franc ob pomoči prijatelja znova pobegnil in se vrnil na Hrvaško. Tam se je kot upravitelj posesti udinjal pri grofu Frankopanu, a ker je svojemu gospodu mnogo zapravil, je moral ponovno v ječo, kjer je umrl.

Dober vojak je bil tudi Plasmanov drugi sin Henrik. S svojimi junaštvi se je izkazal v Vojni krajini v bojih z dednimi sovražniki Turki. Nekaj časa je bil v vojaški službi celo pri saškem volilnem knezu, ki ga je postavil za poročnika in konjeniškega stotnika Hrvaške kompanije. Tako kot njegov starejši brat je tudi Henrik nesrečno umrl. Nekega dne je jezdil domov na obisk, a med potjo ga je napadla skupina Turkov. Henrik se je hrabro bojeval. Ko se je njegov konj mrtev zgrudil pod njim, se je zatekel za neko drevo, s sabljo uspešno odbijal napade številnih napadalcev ter jih tudi precej posekal. Toda na nesrečo se mu je zlomila sablja. Ko se je sklonil, da bi pobral drugo od pobitih napadalcev, mu je neki Turek odsekal glavo.

Ta Valvasorjeva junaška pripoved je v začetku 19. stoletja doživela literarno obdelavo, ki ji je pridala kanček romantike. Balada, napisana v nemščini, pripoveduje, da se je Henrik nekega večera vračal z obiska pri ljubljeni ženi Elizi pl. Gall. V gozdiču pri Podlogu, vasi blizu Pustega Gradca, pa so ga napadli turški vohuni. Sredi noči se je njegova žena zaradi temnih slutenj prebudila. V skrbeh je odhitela po poti, po kateri je v mraku odjahal njen soprog. Našla ga je umorjenega pod košatim hrastom in od velike žalosti ji je počilo srce.

Henrik je bil zadnji Plasmanovega rodu, saj je njegov mlajši brat, ki je bil menih, že prej preminil v samostanu.

O tem, kdaj je grad propadel, zaenkrat nimamo podatkov. Mogoče se je to ob koncu 18. stoletja, saj prvi podatek o tem, da je bil grad razvalina, razberemo šele na franciscejskem katastru iz prve polovice 19. stoletja. Danes lahko njegovo lokacijo slutimo le v konfiguraciji terena.

 

nazaj