Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

KRAJINSKI PARK LAHINJA


REKE IN IZVIRI

nazaj















Krajinski park Lahinja leži na obsežnem belokranjskem kraškem ravniku, skopem s površinskimi vodami. Zaradi zakrasevanja so manjši vodni tokovi poniknili, gostota rečne mreže pa je skromna, saj je na pretežno kraškem površju ostala le vodnata Lahinja z nekaterimi večjimi pritoki. Neprepustna kanižarska kadunja je do začetka pleistocena zajezovala večje kraške izvire in zaradi visokih gladin podzemne kraške vode ni moglo priti do pretokov vode po podzemni poti proti Kolpi.

Vodno zaledje Lahinje je torej obsežnejše in zajema večji del ozemlja Bele krajine. Lahinja pa je ostala na površju in oblikovala svojstven kraški svet. Povirni del porečja dobiva vodo zlasti iz višjega krasa Velikega Bukovja, plitvega krasa (izvir Lahinje) in višje Poljanske gore (pritok Nerajčica). Ob tektonsko natrti kamnini prihaja v manjših izvirih na površje toplejša voda. V srednjem in spodnjem delu porečja Lahinja obsega vodozbirno območje tudi dela Gorjancev.

Lahinja je torej dejansko osrednja belokranjska reka, sicer bolj vodnata Kolpa pa je zaradi lege robna belokranjska reka. Vse do sotočja s Kolpo pri Primostku jo označujejo nizki strmci, velika izvijuganost s številnimi rečnimi okljuki ter mestoma zelo globoko vrezovanje v karbonatno osnovo (zlasti po sotočju z Dobličico pri Črnomlju).

Reka Lahinja izvira v več manjših izvirih v zatrepni dolini pod vasjo Knežina. Glavni izvir oblikuje manjše jezero, ki prehaja v ozko strugo, vrezano v ilovnato naplavino. Za rečni režim Lahinje so značilni visoki pretoki v spomladanskih in jesenskih mesecih ter izrazito skromni pretoki v poletnih mesecih. V sušnih poletjih znaša pretok Lahinje pri izviru le okoli 50 l/s, srednji pretok pa več 100 l/s. Zaradi podzemeljskega dotoka vode so temperature Lahinje pri izviru dokaj stalne, okoli 10 - 12 ° C, pH je 7 - 8 (rahlo bazična reakcija), voda pa zmerno trda (v povprečju 11 - 12°). Pestra obrežna in vodna vegetacija zagotavlja ugodne življenjske razmere številnim vodnim in obvodnim živalskim in rastlinskim vrstam. Reko med območja Natura 2000 uvršča kar 14 ogroženih do sedaj popisanih živalskih vrst iz seznama vrst evropske Direktive o habitatih. Rečni ekosistem tako predstavlja pomemben življenjski prostor ogroženih in redkih vrst rib v Evropi: platnica (Rutilus pigus), pezdirk (Rhodeus sericeus amarus), pohra (Barbus meridionalis), kesslerjev globoček (Gobio kessleri), navadna nežica (Cobitis taenia) in zlata nežica (Sabanejewia aurata); od drugih vrst omenimo še raka koščaka (Austropotamobius torrrentinum), potočnega piškurja (Eudontomyzon spp.), močvirsko sklednico (Emys orbicularis) in vidro (Lutra lutra).

V povirnem delu je struga reke plitva z minimalnim padcem, zato pa izrazito zvijugana, kar ustvarja biotsko pester močvirnat svet, tukaj imenovan lugi. Zaradi izredno nizkega padca je gladina reke v poletnih mesecih mozaično prekrita z vodno zlatico (Ranunculus aquaticus), jetičniki (Veronica sp.) in dristavci (Potamogeton sp.). Najpogostejši so plavajoči (P. natans), preraslolistni (P. perfoliatus) in kodravi dristavec (P. crispus). Pogoste so tudi zelene preproge žabjelasovk (Callitrichaceae).

Po sotočju z vodnato Nerajčico se rečni pretok Lahinje, njena globina in širina rečne struge (okoli 15 metrov) bistveno povečata. Ob strugi je nekaj manjših izvirov. Vodna moč omogoča pogon mlina in žage venecijanke ob kamnitem jezu v Pustem Gradcu.

Nerajčica. Potok Nerajčica je prvi večji pritok Lahinje. Posebnost je njen sifonski izvir Okno ob opuščenem kamnolomu, v zatrepni dolini pod vasjo Mali Nerajec. Vanj se zrcali kipec Lurške Marije, ki bdi nad čistostjo vode. Potok teče v ozki in razmeroma globoki strugi, vrezani v ilovnato naplavino kraškega ravnika.

Nerajčico napajata še dva manjša studenca s krajšo strugo Krnica in Stepanjec. Vodno zaledje Nerajčice predstavlja Poljanska gora. Naravno ohranjenost poudarjajo zelo izvijugana struga in bujna obrežna vegetacija.

Prevladuje več vrst vrb, katerih košate veje se sklanjajo do gladine vode. K vodi privabljajo vonjave vodne (Mentha aquatica) in dolgolistne mete (Mentha longifolia). Pozornost s svojim ženskimi že odcvetelimi cvetovi, ki se spremenijo v ježkasta soplodja, prav gotovo pritegne pokončni ježek (Sparganium erectum), z značilno rumeno barvo pa cvetovi vodne perunike (Iris pseudacorus).

Kraški izviri in studenci. Na območju parka so, kljub prevladi kraškega podzemeljskega pretakanja vode, številni izviri, nivo podzemne vode pa je le nekaj metrov pod površjem. Običajno prihaja voda na dan med skalnimi razpokami in drobirjem.

Studenci so nekoliko izdatnejši izviri s krajšo strugo, preden se izlijejo v Lahinjo ali Nerajčico. Stalni izviri so omogočali oskrbo z vodo, zato so vplivali na poselitev. Vaščani so številne izvire uredili in obzidali. Zajem, izdatnejši izvir Lahinje, je obzidan in je služil tudi za napajanje živine. Do izvira Stepanjec so zidane stopnice, urejen je izvir Krnica pod Velikim Nerajcem, obzidan kot vodnjak pa je izvir Lipa v Mali Lahinji. Skrivnosten je tudi izvir Vidrina tik ob strugi reke Lahinje.

Svojevrstno presenečenje pa so prav gotovo hipotermalni izviri s temperaturo vode 18 - 19 °C. Na dan prihaja topla voda ob tektonsko pretrti coni skozi plasti naplavin tik ob strugi vodotoka in se v površinskih plasteh meša z hladnejšo vodo Lahinje ali Nerejčice. Eden večjih toplih izvirov je Topličica ob Lahinji, tik pod vasjo Šipek. Nekdaj so ga domačini uporabljali, danes pa je že pozabljen. Nekaj manjših je še ob Nerajčici. Žal enkratne dosedanje raziskave niso potrdile prisotnost termofilnih vrst; izvir sodi v skupino hladnih toplic.

 

nazaj