Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

MIRNA GORA




















Na Mirni gori (Friedensberg) je stala vse do 2. svetovne vojne znamenita cerkev sv. Frančiška Ksaverija, ki je slovela kot božja pot za odvrnitev hude ure. Pozidana je bila okoli 1743, med 2. svetovno vojno je bila požgana in 1993 delno obnovljena.

Tako kot pri mnogih drugih božjepotnih cerkvah, je tudi njen nastanek povezan z ljudskim izročilom. To pripoveduje, da je v votlini na gori domoval zloben zmaj. Ko je v dolini dozorelo žito in zorelo grozdje, je bruhal hudourne oblake, iz katerih se je vsipala debela toča. Nekoč pa je toča uničila ves pridelek kar sedem let zapovrstjo, zato je zavladala lakota. Ljudje so se v stiski zatekali po pomoč k sv. Frančišku Ksaveriju kot varuhu pred vremenskimi neprilikami. Nad zmajevo votlino so pozidali njemu posvečeno cerkev in hude ure so prenehale. Ker je na gori zavladal mir, je dobila ime Mirna gora.

K svetemu Frančišku, varuhu zoper vremenske ujme in proti viharju, patronu zoper kugo in varuhu za srečno zadnjo uro, so se do 2. svetovne vojne zatekali Kočevarji, Belokranjci in Hrvatje. Glavni romarski shodi so bili na 4. nedeljo po Veliki noči, godu sv. Aleša (17. julij) najbližja nedelja in na angelsko nedeljo (1. nedeljo v septembru), ko so prihajali zlasti Kočevarji. V maju mesecu so v križevem tednu na goro prihajale prošnje procesije predvsem iz črnomaljske in semiške župnije ter prosile za lepo vreme in dobro letino. V zadnjih letih je slovesno žegnanje 3. decembra, oživlja pa tudi darovanje poljskih, žitnih in vinskih maš.

Planina (Stockendorf, 737 m. n.m.v.), nekdanja kočevarska vas središčnega tipa, stoji na manjši kraški planoti ob južnem vznožju Mirne gore. V pisanih virih je prvič omenjena 1574, 1880 je štela 34 hiš in 176 prebivalcev, 1930 je bilo v vasi 30 naseljenih in 6 praznih hiš ter okoli 130 prebivalcev. Večina kočevarskega prebivalstva (115 ljudi iz 22 hiš) se je odselila decembra 1941. Po vojni so v vasi nastanili kmetijske in gozdne delavce.

Prebivalstvo se je do 2. svetovne vojne preživljalo predvsem s prodajo lesa, drv in suhe robe, nekaj vinogradov so imeli prebivalci v Gorenjcih pri Semiču in Rodinah.

Dvorazredna šola je bila ustanovljena že 1866, na njej pa so po prvi svetovni vojni poučevali tudi slovenski učitelji. Cerkvenoupravno je bila na Planini 1737 ustanovljena kuracija, 1791 pa lokalija, ki je bila 1875 povzdignjena v župnijo. Ta je bila 1987 ukinjena, njeno ozemlje pa priključeno župniji Semič. Cerkev sv. Elije je bila pozidana okoli 1730. V njej visijo slike Štefana Šubica in Matije Bradaške. Opuščeno kočevarsko pokopališče je bilo obnovljeno 1998, cerkev pa 2002.

Med 2. svetovno vojno sta opustela Planina in njeno zaledje nudila zavetje partizanskemu odporniškemu gibanju. V veliki roški ofenzivi 1942 so italijanski vojaki požgali vas in septembra tu napadli Cankarjevo brigado. Na opuščenih posestvih preseljenih Kočevarjev je 1944 delovala narodna kmetija. Oskrbovala je bližnjo bolnišnico Kremen in rekonvalescentno bolnišnico v vasi, kjer je bil ustanovljen tudi Partizanski invalidski pevski zbor.

Naravne značilnosti

Mirna gora je s 1048 metri najvišji gora na hribovitem obrobju Bele krajine. Dviga se na skrajnem jugovzhodnem delu razgibane kraške planote Kočevskega Roga , na jugu pa se stika s Poljansko goro. Prepoznavna so njena razčlenjena vzhodna pobočja, ki strmo padajo v dolino Divjega potoka in Vrčice, proti nizkemu belokranjskemu kraškemu ravniku pa se zložno spuščajo preko neizrazitih polic in rebri.

Mirna gora z bližnjo okolico je zaradi dolomitne kamninske osnove pravi otok sredi zakraselih karbonatnih kamnin. Dolomitna podlaga napaja več studencev, najbolj vodnata sta na Planini in Ponikvah, strma vzhodna pobočja Gač pa so razčlenjena s povirnimi dolinami.

Vrhove prerašča sklenjen gozd s pestro sestavo gozdnih združb, med katerimi sta prevladujoči predgorski bukov gozd s tevjem ter dinarski gozd jelke in bukve. Gozdovi so del prostranih roških gozdov, ki tvorijo skupaj s sosednjimi dinarskimi planotami eno največjih gozdnih območij v Evropi. Prepoznavni so kot zatočišča velikih zveri. Tu je tudi eno redkih rastišč divjega petelina na Kočevskem rogu. V okolici opuščenih kočevarskih vasi Planina, Kleč, Škrilj, Ponikve in Sredgora prehaja nekdaj skrbno obdelana zemlja v širok pas zaraščajočih se površin in nasade iglavcev. Nad Planino je del košenic celo prepuščen naravni sukcesiji kot gozdni rezervat.
Planinski dom na Mirni gori je bil pozidan 1929 na temeljih nekdanje romarske hiše.

Pobudnik njegove izgradnje je bil Ivan Zagožen, tedanji šolski upravitelj na Planini in prvi predsednik Planinskega društva Bele krajine. Italijanski vojaki so dom požgali poleti 1942. Obnovljen je bil 1953, ko so cerkveni zvonik tudi preuredili v razgledni stolp. Dom, ki ima 50 ležišč in ga upravlja Planinsko društvo Črnomelj, je edina stalno oskrbovana planinska postojanka na Kočevskem rogu.

Planinske poti

Mirna gora in Planina sta izhodišče večim pohodnim potem.

Gozdna učna pot Planina - Mirna gora
dolžina poti: 3,5 km; čas obhoda: 2,5 h
Krožna pot vodi po južnem pobočju Mirne gore do njenega vrha. Ob njej so predstavljene pestre gozdne združbe, drevesne in grmovne vrste ter pomen gozda pri ohranjanju vode. V gozdarskem domu je urejena informativna soba, v okolici pa je na ogled staro gozdarsko orodje, vagon nekdanje gozdne železnice, oglarska kopa in apnenica.

Po sledi gozdne železnice Rog - Črnomelj
dolžina poti: 4 km; čas obhoda: 1,5 h
Pot vodi po delno ohranjeni trasi nekdanje gozdne železnice med sredgorsko Lužo in Štalami. Ob poti so označene informativne točke, ki predstavljajo posebnosti narave in nekdanje železnice. Do izhodišča pri sredgorski Luži vodita markirani poti iz Planine in Mirne gore.

Pastirska pot
dolžina poti: 10 km; čas obhoda: 4 h
Pot vodi po nekdanjih pastirskih stezah okoli Mirne gore. Zanjo so značilne prostrane košenice v okolici ruševin kočevarskih vasi Ponikve in Škrilj, ter zaraščajoče se površine, ki pričajo o nekdanji podobi kulturne krajine.

Trdinova pot
Mirna gora je vključena v Trdinovo poti, ki povezuje Kočevski rog in Gorjance z obrobjem Krškega hribovja. Z vrha vodi pot do sosednjih kontrolnih točk:
Gače: 955 metrov n.m.v, 4,5 km, 1,5 h
Smuk: 546 metrov n.m.v, 10,5 km, 3 h

 

Informacije o obisku Mirne gore in okolice:
TIC Semič, Roška cesta 4, Semič
tel.: 07 356 5200, fax: 07 356 5210
e-mail: tic.semic@siol.net
Planinski dom Mirna gora
tel. 07 306 8573

Podrobnejše informacije o celotni ponudbi turistične poti:
Novi trg 6, p.p. 11, 8000 Novo mesto
tel.: 07 3372 440, fax: 07 3939 322
http://www.slovenia-heritage.net