Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

MIRNOPEŠKA DOLINA





Izvir v Zijalu


Temenica v Zijalu


Rečni okljuki pri Mirni Peči


Ponori Temenice pod
Vrhovim



Sveta Ana


Župnijska cerkev


Pogled v stari prezbiterij


Cerkev Sv. Mateja na Malem Vrhu


Žingerjeva kapelica v Biški vasi

REKA TEMENICA

Temenica je ena bolj znanih dolenjskih ponikalnic, saj na svoji poti do izliva v Krko, kar dva krat ponikne. Dobršen del tako teče po temačnem kraškem podzemlju, zaradi česar je reka bržkone tudi dobila ime. Reka izvira na južnih pobočjih Posavskega hribovja. V zgornjem toku je vrezala razmeroma plitvo dolina v neprepustnih kamni­nah. Pod Trebnjem priteče na pretrte apnence in pri Dolenjih Ponikvah ponikne v več požiralnikih. Običajno izginja v dveh obzidanih Rupah. Za njima se nadaljuje dobra dva kilometra dolga fosilna struga po razgibanem kraškem površju. Slepa dolina se konča pod gričem Sveto Ano, kjer je končni požiralnika Risanica. Na njegovem dnu je odtočno sifonsko jezero, v katerem se  izgubi vsaka sled za podzemsko reko.

Kopast grič Svete Ane je naravna ločnica med Temeniško in Mirnopeško dolino. Nekje v globini ga predira podzemska reka, ki priteka na dan pod mogočnim visokim spodmolom Zijalo. Visokovodni izvir je v vznožju slikovite 35 metrov visoke skalno steno. Za sifonskim izvirom se skriva 60 metrov dolg potopljen rov, globok 12 metrov, ki še ni do konca raziskan. V skalnatem pobočju nad  izvirom se odpirata še dve manjši jami: Fantovska luknja in Ajdovska jama, s katerima je povezano ljudsko izročilo. Pod visokovodnim bruhalnikom je ob strugi še niz stalnih izvirov, ki napajajo reko.

Tok reke Temenice pod Zijalom se umiri na dnu globoko vrezane rečne doline. Na terasi nad dolino je vas Vrhpeč, katere ime se  navezuje na skalno "peč"  v Zijalu. Ozka dolina se pod Biško vasjo razpre v  valovit in terasast relief Mirnopeške doline. Prepoznavno podobo mu daje reka Temenica z  blagimi zavoji, s pestro obrežno vegetacijo in poplavni travniki, ki se ob povodnji spremenijo v veliko jezero. Razgibano dno in pestra vodna vegetacija nudijo zatočišče številnim živalskim vrstam, še zlasti ribam.

Po poplavni ravnici reka meandrira vse do ponorov  pri Goriški vasi, kjer drugič izgine pod površje. Suha dolina pod Vrhovim je v reliefu prepoznavna, še zlasti v času visokih vod, ki jo običajno preplavljajo. Podzemski tok ostaja na odseku dveh kilometrov nedostopen, saj poteka globoko v zakraselem masivu Brezove rebri. Tretji, zadnji izvir Temenice je v Luknji. Reka priteka na dan v slikoviti zatrepni dolina Luknja, ki jo zaključuje mogočen amfiteater skalnih sten udornice. V njenem vznožju je vodnat rečni izvir, v katerem poleg Temenice prihajajo na dan tudi vode z Dobrniškega in Globodolskega polja. Nad izvirom so ruševine nekdaj mogočnega gradu Luknja. Po ozki dolini se Temenica  prebije na prostrano Zaloško polje. Tu se v dolgih meandrih umiri in skorajda neopazno izlije v reko Krko. 

MIRNA PEČ

Ob nekdanji cesti med Ljubljano in Zagrebom, v srednjem delu doline reke Temenice, se je  razvilo naselje Mirna Peč. Od kod izvira nenavadno ime, govori več razlag, a je še najbolj verjetna tista, ki izhaja iz nemške različice imena, "Hönigstein", se pravi medna peč, iz katere se je z razvojem izgovorjave razvilo današnje poimenovanje. Nemško ime naj bi se nanašalo na medeno barvo skalovja v Zijalu, izvirom reke Temenice, severno od naselja.

Bližnja okolica Mirne Peči je bila zaradi ugodnih geografskih danosti naseljena že v prazgodovini, ko so se tedanji prebivalci ukvarjali pretežno s pridobivanjem železa. Kasneje, od srednjega veka naprej, je bil razvoj naselja odvisen od pomembne trgovske poti od Ljubljane proti Suhi krajini, Karlovcu, Zagrebu, o čemer so govorile številne trgovine in furmanske gostilne. Z izgradnjo železnice leta 1894 in kasneje hitre ceste Ljubljana-Zagreb pa je kraj obtičal v prometnem zatišju, vendar je gospodarski razvoj po letu 1999, ko je Mirna Peč postala občinsko središče, zopet v porastu.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. KANCIJANA

Prva omemba župnije in kraja sega v čas okoli leta 1135, sama cerkev sv. Kancijana pa v listinah nastopi leta 1433. Kdaj je bila župnija ustanovljena, ni znano, vendar patrocinij cerkve, sv. Kancijan in tovariši, govori za sedež zelo stare pražupnije na levem bregu reke Krke, morebiti na mestu oglejske misijonske postojanke. Ustanovitelj je bil gotovo oglejski patriarh, saj je bilo čaščenje Kancijana, Kancija, Kancijanile in Prota na območju oglejskega patriarhata, še posebno v Škocjanu ob Soči, kjer naj bi bili vsi štirje mučenci po usmrtitvi sprva pokopani, razširjeno že v 5. stoletju. Tem mučencem v čast so cerkve radi postavljali ob rekah v globokih strugah in nad toki pod površjem, zato izbor patrona cerkve v Mirni Peči ni presenetljiv. O prvotnem velikem pomenu pražupnije govori tudi njen nekdanji obseg, saj so bile mirnopeškemu župniku podrejene številne kasnejše samostojne župnije, kot so Soteska, Kamence in Novo mesto. V 14. ali 15. stoletju so patronat nad župnijo pridobili deželni knezi, Habsburžani, od katerih je cesar Friderik III. leta 1493 župnijo vtelesil novoustanovljenemu kolegiatnmu kapitlju v Novem mestu kot njegovo ustanovno posest. 

Kakšne oblike in kdaj je bila sezidana prva cerkev v Mirni Peči, ni znano, dobro pa poznamo zadnjo prednico današnje stavbe, gotsko cerkev. V sklopu današnje cerkve sta namreč ohranjeni njeni pomembni sestavini, stari gotski prezbiterij kot stranska kapela in spodnji del zvonika. Njun položaj, arhivski zapisi in stari načrti cerkve govorijo, da je bila gotska cerkev, ki je bila sicer delno barokizirana v 17. stoletju, pretesna za tako veliko župnijo, kar je bil tudi glavni vzrok za njeno povečanje. Umetnostnozgodovinsko je pomemben predvsem dobro ohranjeni gotski prezbiterij, ki ga odlikujejo kitasta shema obočnih reber, oprtih na geometrične konzole, ter tri šilasta okna v sklepnih stranicah, okrašena s kamnitimi krogovičji geometrijskih oblik. Oblikovne značilnosti omenjenih stavbnih členov in kamnoseški znaki, opazni na rebrih, govorijo, da so gotsko cerkev zgradili kamnoseki, ki so okoli leta 1463 zgradili tudi prezbiterij današnje župnijske cerkve na Mirni, tedanji podružnici župnije v Šentrupertu. Na podlagi tega lahko v čas okoli let 1460-1470 postavimo tudi zidavo gotske cerkve v Mirni Peči. Zaradi hude turške nevarnosti so leta 1500 novomeški kanoniki cesarja Maksimilijana I. zaprosili, da izda dovoljenje za gradnjo obzidja okoli cerkve, ki ga je z okroglimi obrambnimi stolpi prvi upodobil popotnik Klobučarič leta 1603. Močno razpadajoče obzidje je bilo ohranjeno vse do leta 1856, ko so z materialom iz obzidja sezidali novo šolo.   

Priprave na zidavo nove cerkve so stekle v času tedanjega župnika Antona Zoreta leta 1907. Že leto kasneje je arhitekt Josip Vancaš iz Sarajeva, ki ga poznamo tudi kot avtorja cerkve v Prečni in zavodov sv. Stanislava v Ljubljani, pripravil vse potrebne načrte za novo cerkev. Vendar je zaradi lokalnih nesoglasij, zidava stekla šele leta 1914, tik pred začetkom prve svetovno vojne, zaradi katere se je čas gradnje nekoliko zavlekel, saj so bili številni zidarji tekom gradnje mobilizirani v vojsko. Leta 1917 so bila dela dokončana. Kot izvajalci so se posebej odlikovali Ljubljančani, Ivan Ogrin kot gradbenik in bratje Seravalli za kiparska dela. V času druge svetovne je stavba zaradi topovskih granat utrpela le nekaj manjših poškodb, tako da kot največjo spremembo cerkve po gradnji štejemo povišanje zvonika pred nekaj leti, s čimer so pravzaprav dokončali zidavo nove cerkve.

Arhitekt si je novo cerkev zamislil kot preprosto enoladijsko dvoransko prostornino s poligonalno sklenjenim prezbiterijem. Novogotski slog cerkve se najlepše odraža na severnem vhodnem pročelju, ki ga krasi stopnjevani portal z reliefno okrašeno luneto, ki predstavlja Kristusa na prestolu, obdanega s simboli evangelistov. Ostala zunanjščina je podobno kot notranjščina skorajda nečlenjena. Izjema sta le obok prezbiterija, ki se zgleduje po gotskih rebrastih obokih, in obok ladje, oprt na notranje opornike. Od cerkvene opreme izstopa predvsem kamnit glavni oltar, oblikovan v novogotskem slogu, delo ljubljanskega kamnoseka Feliksa Tomana iz leta 1922. Kipa angelov je izdelal kipar Ivan Pengov. Sam tabernakelj so postavili že leta 1918. Od ostale opreme so omembe vredni še vitraži z upodobitvijo različnih svetnic in svetnikov, delo tirolske tovarne iz Innsbrucka.     

Od ostalih stavb v naselju je najbolj izrazito poslopje starega župnišča poleg cerkve. Kot pove kamnita plošča z letnico 1777, je stavba v osnovi baročna, vendar je bila v 19. stoletju temeljito obnovljena. Do leta 1825 je bilo okoli cerkve pokopališče, današnje pa se nahaja na hribčku južno od vasi, kjer so leta 1828 postavili kapelo sv. Križa.  

ŽINGERJEVA KAPELICA V BIŠKI VASI

Če se iz Mirne Peči napotimo po nekdanji glavni cesti proti Ljubljani, se najprej pripeljemo v Biško vas. Pri hiši št. 19 (pri Žingerjevih) iz leta 1804 so tik ob cesti pred letom 1837 postavili odprto kapelico z zidanim nadstropnim nastavkom z nišami. Njeno zunanjščino je omenjenega leta neznani slikar iz delavnice poznobaročnega slikarja Leopolda Layerja okrasil z živopisano dekoracijo (stebri, vaze, zavese), ki kapelico uvršča med najzanimivejša znamenja v Sloveniji. Pri sosednji hiši št. 20 s portalom z letnico 1874 je bila svoj čas tipična furmanska gostilna.

CERKEV SV. ANE NA GRADIŠČU

Severno od Biške vasi nad naseljem Vrhpeč se dviga slikovit hrib Vrh sv. Ane, na katerem se je zaradi ugodne strateške lege razvila naselbina - gradišče že v času starejše železne dobe (8. - 5. stoletje p. n. š. ). Na vzhodnem pobočju hriba je bilo v tem času gomilno in plano grobišče. Naselbina je bila utrjena z nasipi, ki so delno še danes opazni. Veliko kasneje so na vrhu postavili cerkev sv. Ane, v virih prvič omenjeno leta 1526. Da je današnja cerkev srednjeveškega porekla, iz 13. ali 14. stoletja, pričajo šilast portal in ob zadnji obnovi vidna poznoromanska okenca na južni strani ladje. V 18. stoletju so pozidali današnji prezbiterij in zakristijo, na zahodni strani pa prislonili zvonik. V 18. stoletju so postavili nov oltar, ki ga krasijo kipi sv. Ane, sv. Barbare, neznanega svetnika in angelov.  

Naravne in kulturne znamenitosti območja povezuje Pot od Zijala do Svete Ane, ki se vključuje v nastajajočo pešpot ob reki Temenici od Trebnjega do Novega mesta.

CERKEV SV. MATEJA NA MALEM VRHU

Poleg cerkve sv. Ane ima med podružnicami mirnopeške župnije posebej izbrano lego v pokrajini cerkev sv. Mateja (Matevža) na Malem Vrhu, južno od Mirne Peči. V virih se prvič omenja že leta 1453, vendar današnja podoba cerkve izvira pretežno iz 17. in 18. stoletja, ko so cerkev tudi opremili z novimi oltarji.  

OGLEDI: Obiskovalci si lahko notranjščine cerkva ogledajo po predhodni najavi v Župnijskem uradu Mirna Peč, Rožna ulica 10, 8216 Mirna Peč, tel.: 07 307 8733 in 07 307 8734. Ostale informacije posreduje Občina Mirna Peč, Trg 2, 8216 Mirna Peč, tel. 07 307 8706, fax 07 307 8 707, E-mail: obcina.mirnapec@siol.net