Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

MITREJ NAD ROŽANCEM




Mitraizem je vera, ki je temeljila na cikličnem menjavanju življenja in smrti, na boju med dobrim in zlim ter na moči odrešenjske daritve. Njegove korenine najdemo pri prastarih verstvih Perzije. V rimskem času se je pod vplivom vzhodnjakov v javnih službah in na cesarskem prestolu razširil tudi na zahod, prevzel mnogo sestavin drugih verstev, se prepletel z gnosticizmom, vplival na krščanstvo in od njega prejel tudi sam zelo jasen pečat. To zapleteno in ekskluzivno verstvo predstavlja pomemben člen v razvoju evropske misli in pri prevladi monoteističnih verstev proti koncu starega veka.

Glavne svečanosti so se odvijale ob sončnih obratih: ob enakonočjih ter takrat, ko je bil dan najkrajši oziroma najdaljši. Najpomembnejši praznik je bil ob zimskem sončnem obratu, ko se je 25. decembra rodil nepremagljivi bog ali sonce in prinesel novo življenje. Praznovanje Odrešenikovega rojstva ob zimskem solsticiju je kasneje prevzelo tudi krščansko izročilo. Obredi, o katerih se ni dosti govorilo niti pisalo, so se odvijali v zaprtih verskih skupnostih, ki so štele do sto izključno moških posvečencev. Ti so bili po stopnjah posvečenosti razdeljeni v sedem razredov, ki so s svojimi simbolnimi podobami predstavljeni tudi na reliefu v Rožancu.

V drugi polovici 3. stoletja je mitraizem skoraj postal državna vera v ogromni rimski državi. Sredi 4. stoletja so ga skupaj z drugimi poganskimi verstvi prepovedali in uničili svetišča. Toda reliefna podoba nad Rožancem je ostala nepoškodovana. To navaja k misli, da se je Mitrova vera na odmaknjenih krajih obdržala kljub uradni prepovedi.

Reliefi z upodobitvijo boga Mitre so bili razširjeni po vsem rimskem imperiju in tudi na današnjem slovenskem prostoru: na Ptuju jih je bilo vsaj pet, njihove ostanke so našli še v Modriču pri Oplotnici, v Rušah, Zgornji Pohanci pri Krškem in v Mitrovi jami pri Škofijah.

D(eo) I(nvicto) M(ithrae)
PPP (Publii / posuerunt patres) AELII NEPOS ET
PROCVLVS ET FIRMINVS
PRO SALVTE SVA SUORUMQUE

Nepremagljivemu bogu Mitri
bratje (posvečenci) Nepos, Prokulus in Firminus iz družine Aelijcev
za svoj in svojih bližnjih blagor.

Mitrej nad Rožancem je eden najprivlačnejših arheoloških spomenikov na Slovenskem. Svetišče ni bilo daleč od rimske ceste, ki je vodila od Črnomlja mimo Rožanca ter se pri Semiču cepila v dva kraka. Prvi je vodil mimo Rožnega Dola v dolino reke Krke in dalje proti Emoni (Ljubljani), drugi pa preko Štrekljevca in Jugorja ter Gorjancev proti Novemu mestu, kjer se je priključil na magistralno cesto Emona (Ljubljana) - Neviodunum (Drnovo pri Krškem) - Siscia (Sisak).

V skalo vklesan Mitrov relief z napisom se je ohranil v slikoviti dolinici kostanjevega gozdiča Judovje, nedaleč od poti, ki vodi do podružne cerkve sv. Jurija. V mistični prostor nekdanjega svetišča vodi ozek prehod med kamniti bloki. Ti obkrožajo ozko dolinico, ki je po mnenju geologov opuščen antični kamnolom.

Mitrov relief nad Rožancem je primer klasične upodobitve darovanja, ko bog Mitra, klečeč na bikovem hrbtu, ubija mogočno žival. V skalo vklesan napis pove, da so sveto podobo nepremagljivemu bogu Mitri dali vklesati za svoj in za svojih bližnjih blagor bratje ali posvečenci iz družne Aelijcev: Nepos, Prokulus in Firminus. To se je zgodilo verjetno v sredini 2. stoletja.

Arheološka izkopavanja so pokazala, da so ob obredih pred reliefom kurili ogenj, ki je imel pri darovanjih poseben pomen. Zaradi tega se mitrej nad Rožancem razlikuje od ostalih pri nas poznanih mitrejev. Pri izkopavanjih so našli tudi novce, črepinje keramičnih posod in svetilke oljenke. Od kovancev je najstarejši bronasti as cesarja Marka Avrelija (161-180), časovno mu sledijo trije novci cesarja Proba (276-282) in folis cesarja Konstantina I. (330-335). Kovanci govorijo o pričetku mitraizma v Beli krajini, o njegovem vzponu in višku, ter o tem, da je bil kljub prepovedi po letu 313 v odmaknjenem kraju še živ.

V zadnjih desetletjih kamniti relief hitro propada, saj mu škodijo zmrzali, lišaji in kisel dež. O stanju reliefa v sredine 20. stoletja priča odlitek, shranjen v Belokranjskem muzeju v Metliki.


Novec cesarja Marka Avrelija (161-180)

Prve arheološke raziskave je leta 1921 opravil kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Josip Mantuani. Sondažno izkopavanje arheologa Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Danila Breščaka v novembru 1982 je potrdilo, da je mitrej sodil v skupino svetišč na prostem in da je prvotni nivo terena pred reliefom bil nižji za 75 cm. Geološke analize, ki jih je leta 1995 opravil dr. France Šušteršič, so razkrile, da so v antiki na tem prostoru prvotno lomili kamnite bloke, iz katerih so izdelani v Črnomlju najdeni rimski nagrobniki.



Na mitrej se navezuje tudi ljudsko izročilo, ki pravi, da je dal relief v skalno pečino vklesati neki lovec v zahvalo za srečno rešitev. Na lovu naj bi ga nepričakovano napadla divja zver, vendar mu jo je uspelo pokončati. Domačini tudi pripovedujejo, da je na tem kraju zakopano zlato tele. Najbolj zagnani med njimi so se odločili, da ga bodo izkopali in s tem obogateli, toda pri kopanju pred reliefom so našli le kosti.

Po legendi je Mitri (1), rojenemu iz skale, krokar (2) prinesel stvarnikov nasvet, naj za odrešitev življenja na zemlji ujame in daruje belega bika (3). Ko je to storil, je iz razlite bikove krvi nastalo rastlinstvo, iz njegovega semena pa živalstvo. K umirajočemu biku se vzpenjajo njegov spremljevalec pes (4) ter kača (5) in škorpijon (6). Slednja želita kot poosebitvi sil zla uničiti porajajoče se življenje na zemlji. Prizor žrtvovanja spremljajo poosebitvi sonca (7) in lune (8), simbola svetlobe in teme, ter svečenika Cautopates (9) in Cautes (10).

Cerkev svetega Jurija stoji na pobočju nad mitrejem, na pokopališču obdanem z mogočnim kamnitim obzidjem. Posvečena je simboličnemu zmagovalcu nad zmajem poganstva, sv. Juriju. Čeprav se prvikrat omenja šele leta 1526, je njena osnova gotovo še romanska. Poleg patrocinija o tem govorita polkrožni glavni portal in ostenje majhnega polkrožnega slavoloka v notranjščini. Srednjeveška zasnova cerkvene arhitekture je bila temeljito barokizirana v prvi polovici 17. stoletja. Takrat je cerkev dobila današnji prezbiterij in glavni oltar, ki ga je leta 1903 predelal novomeški podobar F. Vodnik. V zvoniku z odprtimi linami visi zvon iz leta 1609, ulit v livarni E. Somraka v Ljubljani.

Izhodišče za obisk mitreja je vas Rožanec. Od urejenega parkirišča sredi vasi vodi do mitreja okoli 400 metrov dolga, označena pot. Pred vstopom v dolinico z mitrejem je pojasnjevalna tabla. Pot lahko nadaljujete do cerkve sv. Jurija in se po bližnjici vrnete do izhodišča. Za pot priporočamo dobro obutev.

Informacije o ogledu mitreja in informativne zloženke o njem so na voljo pri Kočevarjevih, Rožanec št. 19.