Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

GRAD OTOČEC





Labod

Krka je ena naših najzanimivejših kraških rek. Njene vode so nasičene z raztopljenim apnencem, ki se izloča kot lehnjak. Edina slovenska lehnjakotvorna reka tvori v zgornjem toku značilne, do nekaj metrov visoke lehnjakove pregrade, ob katerih so nastali mlini in žage. V srednjem toku se lehnjak plitvo pod površjem izloča v obliki obsežnih podvodnih pragov.

Najobsežnejše najdemo v srednjem toku Krke, prav pri Otočcu, kjer je rečna dolina vrezana v višji zakraseli ravnik.

Lehnjakovi pragovi se raztezajo med vasjo Otočec in gradom Struga v dolžini skoraj dveh kilometrov, rečni padec pa znaša kar štiri metre. Nadgradnja lehnjakovih pragov so otoki, na katere se je naselilo pestro obvodno rastlinstvo. Nastajanje otokov je dinamičen proces, saj jim visoke vode vedno znova odnašajo brežine, bohotno rastlinstvo pa zaustavlja plavje in ustvarja krhke brežine. Ob srednji letni vodi lahko med vasjo Otočec in gradom Struga lahko naštejemo kar okoli 30 otočkov. Večina je manjših, največji med njimi pa je grajski otok.



Vodomec

Krap

Ščuka

Pestre naravne razmere, ki jih pri Otočcu ustvarja Krka s številnimi otočki, lehnjakovimi pragovi, rečnimi kanali in bujno vegetacijo, predstavljajo enega najbolj slikovitih in privlačnih rečnih odsekov z veliko pestrostjo vodnih habitatov, za katere je značilno izjemno bogastvo rib. V Krki živi kar 32 vrst rib, med njimi številne redke in ogrožene. Med ribolovnimi vrstami so najbolj cenjene sulec, som in platnica.

Svojevrstna značilnost Otočca so beli labodi grbci. Prvi pari so bili tu naseljeni 1968, danes pa lahko naštejemo že preko 50 osebkov. Pogoste so tudi race mlakarice in sive čaplje, v trstičju med otoki občasno gnezdijo bobnarice in zelene tukalice, v erodiranih brežinah pa vodomec. Vrstna pestrost ptic je večja v zimskem obdobju, ko tu prezimujejo velike jate črnih lisk, malih ponirkov in velikih kormoranov, mlakaricam pa se pridružijo tudi regeljci, sivke, čopaste črnice in druge redke vrste rac.

Grad Otočec, pozidan na enem od otokov reke Krke, je edini vodni grad na Slovenskem.
Njegovi zidovi skrivajo razgibano preteklost. Grad je v pisano zgodovino stopil v sredini 13. st., ko so na njem živeli vitezi Otoški, vazali freisinških škofov. Ko so Otoški ob koncu 15. st. izumrli, je njihovo imetje prešlo v posest drugih plemiških rodovin. Tako je na začetku 16. st. na gradu gospodarila iz Tirolskega priseljena rodbina Villanders, 1560 ga je pridobil Ivan baron Lenkovič, stotnik žumberških uskokov in poznejši general Vojne krajine. Leta 1629 je grad kupil Janez pl. Sonce, junak istoimenske povesti Ivana Tavčarja. V sredini 18. st. je Otočec prešel v posest družine Schweiger pl. Lerchenfeld, katere zadnji moški potomec Vinko Schweiger je slovel zaradi svoje priljudnosti in zavzetosti za slovenstvo. Leta 1854 je grad prešel v posest rodbine Margheri de Commadona, ki je Otočec posedovala vse do konca 2. svetovne vojne in je poznana po svoji radoživosti.

Današnja podoba grajske arhitekture se je oblikovala skozi dolga stoletja. Njena zasnova sega v sredino 13. st., v čas, ki ga slogovno označuje prehod romanike v gotiko. Takrat je bil Otočec dvonadstropna, povsem neutrjena stavba pravokotnega tlorisa, kakršen je značilen za srednjeveške zidane dvore. Sredi 14. st. je bila stavba prostorsko razširjena in je dobila tlorisno obliko črke L. Arhivsko je že izpričano tudi grajsko obzidje, varnost gradu pa je povečala še na novo izkopana južna struga Krke, ki je prerezala naravni rečni meander. Ta je nekdanjo obrežno postojanko spremenila v otok in jo z lesenim mostom povezala s kopnim.

Po silovitem turškem pustošenju 1471 po Dolenjski, je bil grad dodatno utrjen. Dobil je novo zunanje obzidje, na vogalih utrjeno s polkrožnimi stolpi, staro zunanje obzidje pa je prevzelo vlogo notranjega varovalnega plašča. Za časa Lenkovičev je pod vodstvom mojstra Manfreda del Costonello, grad začel dobivati renesančno podobo. V prvi polovici 17. st., ko je otoško gospostvo prevzel Janez Sonce, je grajsko poslopje dobilo med drugimi predelavami tudi arkadirane hodnike v pritličju in obeh nadstropjih južnega trakta. S tem so se zaključile pomembnejše predelave grajske stavbe, ki je podobo iz tega časa ohranila vse do danes.

Grad Otočec je bil med 2. svetovno vojno požgan. Takrat je bila uničena oz. raznešena tudi njegova oprema, poškodovana pa sta bila tudi oba lesena mostova. V 50. letih je bil grad obnovljen pod nadzorom spomeniške službe in namenjen za gostinsko turistično dejavnost.
Poudariti velja, da je to edini obnovljeni grad od mnogih dolenjskih med vojno požganih gradov.

Pri ogledu gradu velja opozoriti na nekaj redkih, še ohranjenih arhitekturnih detajlov. Posebej imeniten je renesančni, iz peščenjaka izklesan vhodni portal iz 16. st, okrašen z marmornima medaljonoma z renesančnima dekliškima profiloma. Na notranjem dvorišču lahko na enem od pomolov osrednje grajske stavbe občudujemo fragmente profane poslikave, ki prikazuje lovske in ribiške prizore. Čeprav izhaja še iz srednjeveške tradicije, pa že izdaja napredno renesančno likovno občutje.

Notranjost grajskega poslopja je bila temeljito predelana in prilagojena hotelski namembnosti, zato težko govorimo o njeni avtentičnosti. Omembe vrednih je le nekaj poznogotskih kamnitih portalov in kamnitih gotskih okenskih okvirjev z značilno oblikovanim paličastim profilom.

Grajski park. Kot kažejo skopi zgodovinski viri, je park na otoku nastal za časa lastništva plemiške družine Schweiger - Larchenfeld (1727 - 1850) najverjetneje na prelomu 18. v 19. stoletje. Franciscejski kataster (okoli leta 1825) prikazuje drevoredno os vzdolž otoka, ki povezuje vhod v grad z skrajnim vzhodnim delom otoka. Drevoredno os je zaključeval vrtni paviljon, o katerem pa ni nikakršnih drugih podatkov.

Dandanes je grajski otok, sodeč po historičnih grafičnih upodobitvah z let 1679 (Valvasor), 1758 (Wiser), 1845 (Wagner) nekoliko večji od prvotnega, o parkovni ureditvi iz 19. stoletja pa ni več nikakršnih sledi. Najstarejša drevesa v parku so stara dobrih sto let, večina pa je je bila posajena šele po obnovi gradu v petdesetih letih 20. stoletja. Poleg avtohtonih drevesnih vrst, kot so npr. črna jelša, bela vrba, črni topol, dob, itd., ter pri nas že kar običajnega divjega kostanja, rastejo v parku še številne eksotični drevesne vrste, kot so močvirska cipresa, tulipanovec, cigarovec, gledičija in druge.

Današnja oblikovna zasnova parka je neformalna - organska, po vzorih angleškega krajinskega sloga. Odsotnost historičnih parkovnih prvin nadomešča izjemna slikovitost podobe parkovno urejenega otoka z gradom, ki se zrcali na gladini Krke.

Informacije:
Hotel Grad Otočec*****
E-pošta: booking.grad-otocec@terme-krka.si
tel.: 07/38 48 600, 07/38 48 900
http://www.terme-krka.si/si/otocec/grad/

Voden ogled gradu je možen po predhodnem dogovoru.

Druge informacije:
http://www.visitdolenjska.eu/