TRI FARE V ROSALNICAH

Tri fare - pogled z vzhoda Tloris

ROMARSKO SREDIŠČE TRI FARE V ROSALNICAH

Znamenita božja pot Tri fare se nahaja v ravninskem severovzhodnem delu naselja Rosalnic pri Metliki. Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je verjetno deloma še ostanek protiturškega tabora. Cerkve stojijo vzporedno ena zraven druge: severna cerkev je posvečena Žalostni Materi božji, srednja nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo), južna pa Lurške Matere božje.

ZGODOVINSKI ORIS. Zgodovina cerkva in stavbni razvoj kompleksa zaradi pomanjkanja arhivskih listin še nista v celoti pojasnjena. Na podlagi Valvasorjeve omembe in drugih zgodovinskih okoliščin so nekateri pisci mnenja, da je cerkve gradil viteški red templarjev že v drugi polovici 12. stoletja. Zanesljivo je v današnjih Rosalnicah, ki se kot naselje (Rosendorf) v arhivskih virih prvič pojavijo leta 1490, cerkev stala vsaj že leta 1228, ko je cerkveno upravo v Beli krajini, takrat imenovani Metlika, z listino na novo izoblikoval oglejski patriarh Bertold Andeški s posredovanjem grofice Zofije Višnjegorske, ki je posedovala patronatske pravice. Verjetno je bil pri rosalniški cerkvi sedež ene najstarejših župnij v Beli krajini, saj se v listini med pričami omenja tedanji župnik Henrik (de sancta Maria). Vendar je patriarh Bertold z ustanovitvijo župnije sv. Petra v Črnomlju vse tedanje cerkve v Beli krajini, v Rosalnicah, Semiču, Vinici in Podzemlju, postavil v njej podrejen položaj.

Kdaj so naštete (sprva lastniške) cerkve nastale, je več razlag. Po eni strani so lahko nastale šele v začetku 13. stoletja, ko so Višnjegorci oziroma Andeški osvojili Belo krajino, zato so posedovali tudi patronatske pravice, po drugi pa bi lahko obstajale še pred ali po ustanovitvi zagrebške škofije (okoli leta 1093), ki si je lastila jurisdikcijo nad tem ozemljem. V vsakem primeru se v Rosalnicah oziroma v Logu (apud Augiam, Nawa …), kot se je kraj takrat imenoval, do 16. stoletja omenja le ena cerkev: prvič leta 1275. Leta 1268 je župnijo Črnomelj z vsemi podružnicami pridobil Nemški viteški red v Ljubljani. Čeprav se župnija v Rosalnicah (Logu) navaja v seznamu papeških desetin oglejskega patriarhata iz leta 1296, je imel črnomaljski župnik in komtur do sredine 14. stoletja nadrejen status. Sedež župnije je bil pri (danes severni) Marijini cerkvi v Rosalnicah, kasneje, verjetno v šestem ali sedmem desetletju 15. stoletja, pa se je zaradi nenehnih turških napadov, zlasti leta 1469, preselil k cerkvi sv. Nikolaja v mestu Metlika, do 15. stoletja imenovanem Novi trg. Znotraj mestnega obzidja so križevniki na začetku 14. stoletja zgradili tudi nov sedež reda, komendo. Prej so bili nastanjeni v stavbah (samostanu) v neposredni bližini Marijine cerkve, katerih temelji so prišli na dan ob nedavnih arheoloških raziskavah.

V prvi polovici 15. stoletja so se v Rosalnice zatekli tudi frančiškani, begunci iz Bosne, dokler se leta 1469 niso dokončno naselili v Novem mestu. Kljub nemirnemu 15. stoletju cerkev v Rosalnicah ni stagnirala, saj se je v drugi polovici 15. ali v prvi polovici 16. stoletja razvila v pomembno romarsko središče, ko so kot zadnjo zgradili srednjo cerkev. Od takrat izvira tudi ime Tri fare, ki jih prvi omenja šele Valvasor. Romarski shodi so največji razmah doživeli v 18. in 19. stoletju, ko so k Trem faram romali Žumberčani, Hrvatje, Slovenci, celo pravoslavni, kar gotovo središču daje širši verski in kulturni karakter.

Glavni oltar v severni cerkvi

Pogled v ladjo severne cerkve

Eislove orgle

Oltar sv. Janeza Nepomuka

CERKEV ŽALOSTNE MATERE BOŽJE. Največja in verjetno najstarejša od treh cerkva je severna cerkev, danes posvečena Žalostni Materi božji. Stavbna zgodovina enotno zidane cerkve še ni v celoti razjasnjena. Čas gradnje do neke mere določa hruškast profil reber, to je ob koncu 14. ali na začetku 15. stoletja. Glede datacije je še bolj zanimiv podatek, da je leta 1383 oglejski generalni vikar brat Frančišek posvetil prezbiterij in glavni oltar ter podelil odpustke, kar bi lahko povezali z zidavo nove, današnje cerkve. Kasneje zlasti v 17. in 18. stoletju so gotsko cerkev večkrat predelali, posebno njen ladijski del, ko so modernizirali okenske odprtine, v notranjščini namesto ravnega lesenega stropa zgradili banjast obok z močnimi pilastri, na zahodni strani namestili pevski kor, na južni pa zgradili nadstropno zakristijo.

Današnjo stavbo sestavljajo prezbiterij, pravokotna ladja in zakristija na južni strani. Čeprav je obseg stavbe z izjemo sekundarno prizidane zakristije neokrnjen, se pravi še gotski, je prvotno podobo bolj ali manj ohranil le enopolni prezbiterij, ki ga zunaj obdajajo štirje enkrat stopnjevani oporniki in poševno prirezan talni zidec. Prostor so osvetljevala visoka šilasta okna, ki so v sklepnih stranicah delno zazidana, medtem ko se je od krogovičij ohranil le fragment v vzhodnem oknu. V ladji je od gotskih stavbnih členov današnje dni dočakal le bogato profiliran šilast portal z luneto na konzolah v zahodni steni. Notranjščino prezbiterija odlikuje križni obok, katerega rebra slonijo na geometričnih konzolah, na sklepnikih pa so nad oltarjem upodobljeni t. i. dvojni križ v grbovnem ščitku in dva za zdaj še neidentificirana grba, ki bi lahko razrešila problem natančnejše datacije gradnje. Upodobitev dvojnega križa namesto Marije na osrednjem sklepniku govori za posebno čaščenje sv. Križa, kar je mogoče pojasniti z vlogo graditeljev, to je križniškega reda. Kar zadeva zunanjo podobo cerkve, je večinoma rezultat obnovitvenih del v 19. stoletju, ko so z naslikanimi pilastri zakrili baročno arhitekturno poslikavo v obliki sivih vogalnikov in okenskih okvirov. Sicer pa na fasadi vzbujajo pozornost vzidani nagrobniki večinoma iz 19. stoletja. Omeniti velja nagrobnik iz leta 1871 umrlega metliškega župnika Antona Reša, ki je eno prvih del kiparja Alojzija Gangla (1859-1935), ter nagrobnik Mihaela Vouka iz leta 1842 z verzi, pisanimi v bohoričici in reliefom pod drevesom počivajočega moža s kmečkim orodjem.

V cerkvi posebno pozornost zaslužijo poznobaročni oltarji in prižnica, delo nekega mojstra oziroma delavnice, ki je v prvi polovici 18. stoletja izpolnjevala naročila v širšem dolenjskem in posavskem prostoru. Bogat arhitekturno členjen nastavek glavnega oltarja krasijo v osrednji niši kip Marije z mrtvim Kristusom v naročju, stoječa angela in vrsta puttov. Ob straneh stojita sv. Terezija Avilska in sv. Janez od Križa, na lokih pa sv. Marija Magdalena in sv. Janez Evangelist, medtem ko je prostor v atiki zavzela figura Boga očeta, ki ga spremljajo putti in angela. Z visoko kvaliteto izdelave in bogato ornamentiko se odlikujeta tudi stranska oltarja. Južni oltar je posvečen sv. Janezu Nepomuku, ki je upodobljen na sliki v osrednji niši. Levo in desno stojita kipa sv. Ambroža in sv. Avguština. Zavetnik severnega oltarja je verjetno sv. Frančišek Paolski. Levo in desno stojita sv. Miklavž in sv. Martin. Prav tako figuralno je okrašena prižnica. Prevladujejo putti in angelske glavice, v reliefu sta upodobljena Marija in sv. Jožef na poti v tempelj, na baldahinu pa se s tem prizorom vsebinsko navezuje upodobitev Jezusa med dvema pismoukoma. Med dragoceno cerkveno opremo sodijo tudi orgle, ki naj bi jih izdelal Janez Jurij Eisel (1708-1780). Orgle, ki jih poleg baročne ornamentike krasi še kip kralja Davida s harfo, so kot prvo Eislovo delo nastale leta 1753, še preden je leta 1763 postal ljubljanski meščan. Ikonografsko in vsebinsko bogata je končno tudi poslikava cekve. Kot pove napis (kronogram) na pevskem koru, je delo izvedel Josip Egartner iz Kranja leta 1842. Egartner je bil učenec Leopolda Layerja in je do neke mere nadaljeval poznobaročno slikarsko izročilo. Obok ladje je poslikan s prizori iz Stare zaveze (Adam in Eva, Izgon iz raja, Vesoljni potop, Noetova daritev, Abraham daruje Izaka, Jakobove sanje, Pobiranje mane, Nadloga s kačami), ki jih dopolnjuje upodobitev desetih božjih zapovedi na slavoloku. V medaljonih so upodobljeni večinoma preroki, v podločjih pa personifikacije vrlin. Spodnji del sten zavzemajo podobe apostolov, ki se nadaljujejo tudi v prezbiterij, kjer na stenah vidimo še nekaj prizorov iz Nove zaveze, zlasti iz Pasijona (Rojstvo, Zadnja večerja, Oljska gora, Vstajenje, Binkošti). Nanje se navezujejo upodobitve mučilnih orodij, kar, gledano v celoti, seveda ustreza patrociniju cerkve.

CERKEV GLEJ ČLOVEK. Srednja cerkev je glede na proporce in stavbne člene verjetno kot zadnja nastala ob koncu 15. ali v začetku 16. stoletja. V 17. stoletju so na zahodni strani prizidali zvonik, v 18. stoletju pa dozidali lopo in notranjščino ladje spremenili v nepravilni oktogon s kupolo. V 19. in 20. stoletju so sledila le obnovitvena dela, ki pa so historično pričevalnost cerkve močno okrnila.

Prvotno sta cerkev sestavljala enopolni prezbiterij s petosminskim sklepom, ki ga zunaj obdajajo štirje enkrat stopnjevani oporniki s talnim zidcem, in skorajda kvadratna ladja. Od gotskih stavbnih členov sta se ohranila le obočni sistem z rebri klinastega profila na geometričnih konzolah in šilasti slavolok, medtem ko so okna zazidana. Rebra oblikujejo križno obočno shemo brez prečnega rebra, sečišča reber pa krasita sklepnika v obliki rozet. Vse obočne člene prekrivajo debele plasti recentnih beležev. Od opreme je potrebno najprej omeniti glavni oltar s konca 18. stoletja. V osrednji niši vidimo podobo bičanega Kristusa, levo in desno stojita sv. Kozma in sv. Damjan, na lokih pa naj bi bila sv. Peter in sv. Pavel. V atiki je poleg angelov in puttov upodobljen Kristus na zemeljski obli. Med posebne zanimivosti v cerkvi pa sodi oltar v ladji s kipom Matere božje z mrtvim Kristusom. Nastal je v prvi polovici 18. stoletja, častile pa so ga predvsem tiste ženske, ki so iskale primernega moža. Sicer pa v cerkvi izstopajo še stenske slike iz leta 1862, delo slikarja Jurija Tavčarja iz Idrije, učenca Josipa Egartnerja. V močnih živih barvah so v prezbiteriju upodobljeni prizori iz življenja svetnikov (Poklicanje sv. Petra, Večerja v Emausu), v ladji pa na stenah Marija zavetnica s plaščem in Rožnovenska Mati božja, Marija Magdalena, Jezus dobri pastir ter sv. Peter, medtem ko so kupolo zavzeli prizori iz cikla sedmih Marijinih žalosti.

Glavni oltar srednje cerkve

Oltar Žalostne Matere božje v srednji cerkvi

Zakramentalna hišica v južni cerkvi

Glavni oltar v južni cerkvi

CERKEV LURŠKE MATERE BOŽJE. Z Valvasorjevo navedbo leta 1689 je cerkev prvič povsem zanesljivo omenjena. Starejši pričevanji o obstoju južne cerkve predstavljajo novoodkrit grafit z letnico 1565 na ometu za oltarjem in ostanki danes snete freske križanja iz začetka 16. stoletja. Srednjeveški viri se verjetno nanašajo na severno cerkev, kar pa še ne pomeni, da cerkev, ki so jo na začetku 20. stoletja posvetili Lurški Materi božji, ni stala pred letom 1400. Ni nemogoče, da sta v Rosalnicah že zelo zgodaj stali dve cerkvi. Zaradi nepravilnosti v strukturi zidovja prezbiterija in izpeljavi obočnih reber je gotovo, da prezbiterij ni enotnega nastanka. Verjetno je bil v 15. stoletju prizidan k starejši ladji, katere starost za zdaj še ni ugotovljiva. Na začetku 16. stoletja so prezbiterij nekoliko povečali in obdali z današnjimi oporniki. Cerkev je doživela obsežno predelavo v 18. stoletju, ko je nastala poleg novih pravokotnih oken, danes zazidanih, obsežna arhitekturna poslikava zunanjščine. V 19. stoletju so ladijsko prostornino predelali v triladijsko, katere členitev je narekovala tudi nove okenske odprtine.

Stavbo sestavljata gotski enopolni prezbiterij s štirimi enkrat stopnjevanimi oporniki, ki jih obdaja talni zidec, in preprosta pravokotna ladja. Od gotskih stavbnih členov izstopajo poleg opornikov predvsem obok, katerega rebra klinastega profila slonijo na geometričnih konzolah in oblikujejo križno obočno shemo, ter profilirana in bogato okrašena zakramentalna hišica, vzidana v severni steni. Zakramentalna hišica je bila polihromirana, vendar so žal v eni od obnov njeno polihromacijo in profilacijo močno poškodovali. Na južni zunanjščini prezbiterija so se ohranili ostanki poznogotske freske Križanja, ki pa so bili zaradi ogroženosti sneti. Večfiguralno kompozicijo sta na vsaki strani na opornikih spremljala še dva prizora. Prizor na levi je povsem uničen, na desni pa sta ohranjena figura klečečega donatorja v molitveni drži in ostanek neke večje svetniške figure, mogoče sv. Krištofa, donatorjevega patrona. Na ladji je opaziti baročno arhitekturno poslikavo, ki obsega poleg vogalnikov še obrobe zazidanih pravokotnih oken. Tudi prvotna okna prezbiterija so danes zazidana, medtem ko ladjo osvetljujejo polkrožna okna iz 19. stoletja. Ladijsko prostornino členijo trije pari stebrov, ki skupaj s stenskimi polstebri nosijo obok, dva para tričetrtinskih stebrov pa oblikujeta slavolok. Od opreme je omembe vreden le psevdogotski oltar iz začetka 20. stoletja, delo metliškega podobarja Jerneja Jereba, ko so spremenili patrocinij. V osrednji niši vidimo Lurško Mater božjo, levo in desno pa stojita sv. Ana in sv. Jernej. Upodobitev slednjega je zanimiva zaradi tega, ker je največji romarski shod v Rosalnicah ravno na Jernejevo nedeljo.

OGLEDI:
Obiskovalci si lahko notranjščine cerkva ogledajo po predhodni najavi v Župnijskem uradu Metlika, tel.: 07 305 8331 ali pri ključarju Martinu Matjašiču, Rosalnice 44, tel.: 07 306 0051.

Informacije:
Turistično informacijski center Metlika, Mestni trg 1, 8330 Metlika
tel.: 07 363 5470, e-mail: tvigred.metlika@siol.net