Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

ŠENTRUPERT






















ŠENTRUPERT NA DOLENJSKEM

V osrednjem delu Mirnske doline, v bližini prometne poti med Trebnjem in Sevnico, se je razvilo naselje, ki je svoje ime dobilo po cerkvenem patronu sv. Rupertu prvem škofu v Salzburgu. Vendar se je ime Šentrupert uveljavilo šele v 14. stoletju, prej pa so ga imenovali po gradu Škrljevo, kjer je bilo v visokem srednjem veku upravno središče obsežne fevdalne posesti. Leta 1044 je dotedanja lastnica koroška grofica Hema Breško-Seliška, kasnejša sv. Ema, to posest podarila svoji cerkveni ustanovi, samostanu benediktink na Krki na Koroškem, od leta 1072 pa krški škofiji, ki je bila cerkveno podrejena nadškofiji v Salzburgu. Ravno te okoliščine so botrovale, da je bila nedaleč od gradu zgrajena cerkev, ki se je zelo kmalu razvila v eno najpomembnejših (pra)župnij na Dolenjskem.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. RUPERTA

ZGODOVINSKI PODATKI. Cerkev sv. Ruperta se v arhivskih virih prvič omenja leta 1163, ko je imel oglejski patriarh Ulrik II. (1161-1182) v cerkvi kapiteljsko posvetovanje z navzočnostjo uglednih škofov in župnikov. Vendar so za današnjo podobo cerkve pomembni šele dogodki s konca 14. in 15. stoletja, saj so se odrazili tudi na cerkveni stavbi. 28. decembra leta 1393 je oglejski patriarh Janez s papeževim dovoljenjem patronatske pravice nad župnijo podelil grofu Hermanu II. Celjskemu, enemu od najpomembnejših mecenov na Slovenskem. Toda ambicije Celjanov niso trajale dolgo časa. Po smrti zadnjega celjskega grofa leta 1456 je vse posesti in pravice podedoval Habsburžan, cesar Friderik III. Ta je župnijo Šentrupert na pobudo tedanjega župnika Jakoba Auerspergerja (1474-1499) priključil leta 1493 ustanovljenemu kolegiatnemu kapitlju v Novem mestu; ob tem je župnik Jakob postal prvi novomeški prošt. S tem se je pomen župnije formalno pravno precej zmanjšal, vendar pa je bil tudi v naslednjih stoletjih skorajda po pravilu novoimenovani prošt poprej šentruperški župnik.

STAVBNA ZGODOVINA: Današnja cerkev je rezultat vsaj treh gradbenih faz, ki so se zvrstile v 15. stoletju. Prva in hkrati najpomembnejša je zajela gradnjo prezbiterija z oporniki, pritličje in prvo (mogoče tudi drugo) nadstropje zvonika, stopniščni stolpič na severni ter vzhodno ladijsko steno z opornikom na južni strani. Svoj čas je veljalo prepričanje, da je zvonik starejši od prezbiterija in da je imel zaradi svojih dimenzij in proporcev prvotno obrambno funkcijo. Toda arhitekturni členi (okna, obok) tega ne potrjujejo. Čas gradnje v prvi četrtini 15. stoletja določajo stavbni členi s kamnoseškimi znaki ter grb Celjskih na temenu oboka. Sestavlja ga namreč grb Ortenburžanov (tri peruti), ki so ga Celjani po dedni pogodbi skupaj z nasledstvom dobili po letu 1418, ko je ta družina izumrla.

Po dozidavi prezbiterija je bila najbrž prva gradbena naloga dokončanje zvonika in začete ladje, namesto katere so se morali zadovoljiti s staro, romansko. Kljub tedanjemu ugodnemu položaju cerkve pa je do nadaljevanja gradnje prišlo šele po sredini 15. stoletja, v času župnika Ivana Harerja (1450-1474) ali Jakoba Auerspergerja. O gradbenih delih posredno govorita dva podatka: gotski zvon z letnico 1474 in listina o posvetitvi velikega oltarja in podelitvi odpustkov leta 1482. V tej fazi so verjetno dokončali zvonik in današnjo ladijsko lupino ter nekoliko zmanjšali okna v sklepnih stranicah prezbiterija. Ladja je dobila dokončno podobo šele v času obokanja leta 1497, ko so z obokanjem namestili tudi glavni portal. Kmalu zatem so spodnje dele oken v ladji zazidali oziroma predelali v strelne line. Sočasno z gradnjo oboka je t.i. Podpeški mojster (Podpeč pod Skalo pri Gabrovki) cerkev tudi poslikal. Freske so krasile predvsem prezbiterij in obok ladje, a so ohranjene le na oboku ladje, kjer jih danes prekriva leta 1897 nastala poslikava Matije Koželja. Naročnik te poznogotske poslikave je bil tedanji šentruperški vikar Fabijan Paroll (1495-1507), ki je bil hkrati tudi javni notar v Novem mestu in kanonik novomeškega Kapitlja, kateremu je bila šentrupeška župnija podrejena od leta 1493.

OPIS CERKVE. Tlorisna zasnova predstavlja cerkev z vzdolžno usmerjeno ladjo in dolgim prezbiterijem ali korom, ki ga zunaj obdaja šest dvakrat stopnjevanih in zgoraj diagonalno prirezanih opornikov, dekoriranih s slepimi trilisti in fialami. Stene kora predira pet visokih oken, njihove vrhove pa zapolnjujejo krogovičja v obliki ribjih mehurjev ter tri- ali štirilistov. Masiven zvonik s profiliranimi okni v spodnjem zakristijskem delu prehaja zgoraj iz štiristrane osnove v osmerokotni stolp in predstavlja enega najstarejših zvonikov tega tipa na Dolenjskem. Notranjščina prezbiterija je obokana s tremi polami zvezdasto-rombastega oboka. Rebra slonijo na geometričnih konzolah in v sklepnih stranicah na polkrožnih služnikih, od katerih imata dva figuralna kapitela. Vsa stičišča reber so bila okrašena s sklepniki. Ohranili so se le tisti v obliki rozet in grbovnih ščitkov, na katerih vidimo grbe grofov Celjskih, Turjaških in Šumberških gospodov ter Marijin monogram. Brez sklepnikov je le štiridelni zvezdasti obok v zakristiji, vendar sloni na figuralnih konzolah, ki predstavljajo verjetno angela in Marijo iz Oznanjenja ter angela muzikanta. Od nekdaj obsežnejše stavbne plastike sta se ohranila zaradi požara že močno poškodovana sedilija v južni stranici kornega zaključka ter figuralni kapitel v kasneje predelani slavoločni odprtini. Obseg gradnje kaže, da so na začetku 15. stoletja cerkev zasnovali kot ambiciozno, v celoti obokano (verjetno dvoladijsko) prostornino, vendar so zgradili le zvonik, dolgi prezbiterij oziroma kor z zunanjimi oporniki in vzhodno steno ladje. Delo so izvedli stavbarji iz nasledstva Petra Parlerja iz Prage, ki so na Slovenskem okoli leta 1400 ustvarili vrsto pomembnih spomenikov (Ptujska gora, Hajdina, Maribor, Celje), ki po kvaliteti sodijo med vrhunska dela tedanje Evrope.

Arhitekturo ladijskega dela zaznamuje predvsem obočni sistem z zvezdasto shemo reber, ki ob stenah slonijo na figuralnih konzolah v obliki angelov in moških figur, v sredini pa rastejo iz treh parov oktogonalnih slopov, ki delijo prostor v tri enakovredne ladje. Rebra rastejo iz slopov brez cezur in uvajajo vegetabilno stopnjo poznogotske arhitekture, ki jo je smiselno dopolnjevala naslikana rastlinska ornamentika na obočnih poljih. Vsa stičišča reber so dosledno okrašena s sklepniki v obliki svetniških figur, grbovnih ščitkov in rozet, ki pa ne oblikujejo posebne ikonografske vsebine. Večinoma gre za tiste svetnike, ki so bili v tistem času najbolj priljubljeni (sv. Marija, sv. Andrej, sv. Uršula, sv. Apolonija, sv. Jernej, sv. Jakob, sv. Ema, različni sv. škofje …). Čeprav zaključek gradnje cerkve leta 1497 (letnica nad glavnim portalom), ki jo je skupaj s šestimi oltarji leta 1520 svečano posvetil kaprulanski škof Daniel de Rubeis, pomeni le modernizacijo vzdolžno usmerjene prostornine, ki je zrasla iz starejšega koncepta, cerkev uvrščamo v krog dvoranskih ladijskih zasnov, ki je bila na tedanjem Kranjskem najnaprednejša stavbna oblika.

V zadnjih dveh stoletjih je cerkev doživela več obnov, najbolj pa to opažamo pri notranji opremi. Novogotski glavni oltar je izdelal kamnosek Ignac Toman iz Ljubljane leta 1865, kipe na njem kipar Matej Tomc, medeninaste reliefe pa pasar Valentin Sadnikar. V osrednji niši stoji kip sv. Ruperta, na levi in desni pa sv. Peter in Andrej. Reliefi na menzi predstavljajo Abrahamovo, Melkizedekovo in Noetovo daritev. Oltar je bil posvečen 30. septembra 1866. Kip sv. Ruperta v glavni niši je občasno prekrivala slika sv. Ruperta, ki jo je leta 1866 naslikal ljubljanski slikar Janez Wolf. Danes slika visi na severni steni prezbiterija. Levo od glavnega oltarja stoji zakramentalna hišica, novogotskih oblik, ki so jo postavili ob obnovi cerkve v letih 1857-1860. Kipa sv. Nikolaja in sv. Urha pod baldahinoma v severni steni prezbiterija sta nastala leta 1860, ko so postavili tudi oba stranska oltarja v ladji. Desni je posvečen sv. Antonu Puščavniku, levi pa Rožnovenski Materi božji. Starejšega nastanka je le nagrobnik Maksimiljana Valerija grofa Barbo-Wachensteina v severni steni ladje, ki je bil postavljen leta 1697.

POKOPALIŠKA KAPELA SV. KRIŽA. Pokopališče v Šentrupertu je bilo do leta 1785 okoli župnijske cerkve, nato pa se razvilo vzhodno od naselja, kjer je še danes. Znotraj pokopališkega zidu stoji kapela sv. Križa, ki je bila zgrajena leta 1859 kot grobnica beneške plemiške družine Barbo. Stavbo sestavljajo obokana grobnica in nad njo enoten liturgični prostor s kratkim poligonalnim prezbiterijem, ladjo in zvonikom. Že leta 1870 je v kapelo udarila strela, zato je kmalu doživela manjšo obnovo. Leta 1872 je njeno notranjščino poslikal slikar Martin Šubic iz Škofje Loke, in to s podobami trpečih duš v vicah, ki prosijo za pomoč Mater božjo, s podobo Kristusa, ki prihaja k poslednji sodbi, ter s podobo Križanja s sv. Janezom Evangelistom in Marijo. Slike imajo izrazito eshatološko vsebino, ki naj bi s svojimi temami vzbujala razmišjanja o poslednjih rečeh, o smrti in življenju po njej, torej z vsebino, navezujočo se na funkcijo kapele.

Kapela sv. Križa je zanimiv primer novogotske arhitekture, ki se je v drugi polovici 19. stoletja pojavila tudi v slovenskih deželah. Opozoriti velja na izrazito dekorativnost, doseženo z venci, frizi in različnim rastlinjem. Stavba je zanimiva tako zaradi naročnika, družine Barbo, ki je bila očitno dobro seznanjena s sodobnimi oblikami v tedanji cerkveni arhitekturi, kot tudi zaradi izvajalca, to je bila verjetno stavbarska delavnica Italijana Giovannija B. Pascolija.

ZNAMENJA. Ob cesti med Veselo Goro in Šentrupertom na šentruperskem polju stoji verjetno najstarejše znamenje v Šentrupertu, zgrajeno v 18. stoletju. Ljudje mu pravijo tudi Rakovniško znamenje ali pil. Drugo znamenje predstavlja kapelica na Preleškem polju, vzhodno od naselja Prelesje. Zanimiva je zaradi kipa Marije Vnebovzete, ki so ga slovesno postavili leta 1878, izvira pa s starega glavnega oltarja župnijske cerkve, postavljenega leta 1752 in odstranjenega leta 1865. Z istega oltarja izvira tudi kip sv. Ruperta, ki stoji v novogotski Rupertovi kapelici v Šentrupertu, ki jo je leta 1870 na relaciji med župnijsko cerkvijo in pokopališčem dal zgraditi župnik Alojzij Košir.

GRAD ŠKRLJEVO. Na pobočju Ravniškega hriba nad vasico z istim imenom, povsem blizu Šentruperta, stoji grad Škrljevo. Listinsko je bil prvič izpričan leta 1044, ko ga je sv. Hema skupaj s posestjo podelila samostanu benediktink na Krki na Koroškem. Z ustanovitvijo krške škofije leta 1072 je posest prešla v last krških škofov, ki so jo podeljevali v fevd. Leta 1163 se omenja neki vitez Megnardus de Crilog. V 15. stoletju so gospoščino pridobili gospodje Turjaški, od konca 16. stoletja do konca druge svetovne vojne pa je zamenjala celo vrsto lastnikov. Po vojni so v gradu uredili stanovanja, danes pa je razpadajoči grad v občinski lasti.

Zaradi slabega stanja gradu in dejstva, da stavba še ni doživela raziskav in prepotrebne obnove, stavbni razvoj še ni natančneje ugotovljen. Grad se je razvil iz starejšega srednjeveškega stolpastega dvora, ki je v osnovi še zaznaven. V času Ostermana Auersperga v drugi polovici 15. stoletja so k dvoru prizidali vogalna stolpa in vhodni stolpič z dvižnim mostom nad obrambnim jarkom. Kasneje, zlasti v 17. in 18. stoletju, so zaradi bivalnih potreb predelali oziroma posodobili predvsem okenske odprtine, stopnišče in večino prostorov. Med slednje lahko štejemo tudi grajsko kapelo, v zvezi s katero se leta 1734 omenja njen kaplan. Po obnovi kapele je škofijski ordinariat leta 1893 izdal dovoljenje, da se sme v njej brati maša le ob delavnikih.

Po številnih predelavah današnjo podobo gradu zaznamujejo predvsem vhodni stolpič z glavnim vhodom, dva obrambna stolpa in severni del stavbe, ki je v osnovi ohranjen srednjeveški stolpasti dvor. Notranjščina gradu je razmeroma skromna. Iz vhodne veže vodijo preproste stopnice v nadstropje, kjer bi težko našli reprezentativnejši prostor. Ni povsem jasno, kje natančno se je nahajala grajska kapela. Zaradi neizrazite podobe, zlasti zunanjščine, in baročne preobleke, ki je dodobra zakrila srednjeveško poreklo gradu, danes stavbo dojemamo bolj kot baročni dvorec, okoli katerega se je v baroku razvila celo parkovna zasnova, deloma vidna še danes.


OGLEDI: Obiskovalci si lahko notranjščini cerkve in kapele ogledajo po predhodni najavi v Župnijskem uradu Šentrupert na Dolenjskem, tel.: 07 304 00 38. Ogled gradu Škrljevo je možen le v dogovoru s Krajevno skupnostjo Šentrupert, tel.: 07 343 46 00 ali 07 343 46 01.

Podrobnejše informacije o celotni ponudbi turistične poti:
Novi trg 6, p.p. 11, 8000 Novo mesto
tel.: 07 3372 440, fax: 07 3939 322
e-mail: heritage.trail@siol.net, http://www.slovenia-heritage.net