Od prazgodovine do danes

Romarske cerkve običajno stojijo na vrhu hribčkov. Ob večjih obiskih romarjev so uporabljali tudi prižnice in oltarje na prostem, ki jih danes poznamo še na Stopnem, Trški gori, Golobinjku in Žalostni gori.

Na Dolenjskem in v Beli krajini je ohranjenih veliko dokazov o prazgodovinski poselitvi, v Trebnjem pa je bila v rimskem času edina vojaška postojanka.Neprecenljive arheološke najdbe, izjemne ornamentirane bronaste posode - situle, orožje, keramično posodje in nakit, hrani Dolenjski muzej v Novem mestu.

Slovanska plemena, predniki današnjih Slovencev, so se tu naselila v 6. stoletju. Po pokristjanjenju v 9. stoletju so slovenske pokrajine postale del t.i. velikega rimskega cesarstva. V njegovem okviru so v srednjem veku začele nastajati dežele Štajerska, Goriška in Kranjska. Tudi velik del Dolenjske in Bele krajine se je v 13. stoletju izoblikoval v samostojno deželo, znano pod imenom grofija v Slovenski marki in Metliki, a je bila v začetku 16. stoletja priključena Kranjski.

V 15. in 16. stoletju so se vrstili turški vpadi na ta del slovenskega ozemlja, zato so gradovi, mesta in cerkve dobili obzidja in vogalne branike. Čeprav je slovenske dežele istočasno pretresala še verska reformacija, pa ima slovenska književnost svoje korenine prav v času protestantizma in razsvetljenstva in se je na tem območju razcvetela v 19. stoletju. Po letu 1804 so bile slovenske dežele vključene v avstrijsko cesarstvo, ki je razpadlo leta 1918.

Cerkev je skozi stoletja igrala pomembno vlogo v življenju te dežele, zato dajejo cerkve značilen pečat dolenjski krajini. Večina cerkva je iz srednjega veka, o čemer pričajo arhitekturne ostaline in številne gotske freske. Veliko cerkva, zlasti njihove notranjščine in zvonike, so po zmagi protireformacije v 17. stoletju temeljito prezidali in na novo opremili. Gotske cerkve so se ohranile v Šentrupertu, Pleterjah in na Mirni, med baročnimi pa je pomembna romarska cerkev na Veseli gori.