Za Dolenjsko in Belo krajino je značilno razgibano, pretežno kraško površje. Površinskih vodotokov je malo, zato pa je toliko bolj razvita mreža podzemskih vodnih tokov s kraškimi izviri in ponori. Krajinsko podobo dopolnjujejo prostrani gozdovi, ki pokrivajo visoke hribe, v nižjih predelih pa obdelan svet, posejan s prijaznimi vasmi, značilnimi kozolci in cerkvami po vinorodnih gričih.

Kočevski Rog je visoka kraška planota. Obsežni in strnjeni jelovo-bukovi gozdovi dajejo zavetišče ogroženim zverem: medvedu, risu, volku in divji mački. Med drugo svetovno vojno je po izselitvi kočevskih Nemcev postalo območje pomembno za naroodnoosvobodilno gibanje. Za sprehode in planinarjenje sta označeni Trdinova pot in Evropska peš pot E7, v Podturnu je tudi Naravoslovna gozdna pot Rožek. Razgledni grebeni Gorjancev so eno najprivlačnejših dolenjskih pogorij. Poleg bogate naravne in kulturne dediščine jim daje poseben pečat poselitvena preteklost in ljudsko izročilo, ki ga je v prejšnjem stoletju zapisal Janez Trdina.

Reka Krka je osrednji dolenjski vodotok. Izvira v Krški jami, se več kot 100 km vije po Dolenjski in se pri Brežicah izlije v Savo. V zgornjem toku teče v globoko vrezani dolini, pod Sotesko se dolina postopno razširi in rečni tok se umiri. Krka je edina slovenska reka, ki ustvarja lehnjakove pragove. Nekoč je poganjala 41 mlinov, 25 žag, fužine pri Zagradcu in železarno na Dvoru. V Krki je ohranjena pestra vodna favna, še posebej pomembne so ribe.

Reka Kolpa je mejna reka, ki v velikem loku obroblja Belo krajino. Na naši poti jo lahko spremljamo od Starega trga do Vinice (glej zemljevid, C). Kolpa sodi med najtoplejše slovenske reke. Obe reki ponujata veliko primernih kotičkov za sprehode in plavanje, ribolov in čolnarjenje.