STIČNA - CISTERIJANSKI SAMOSTAN - SLOVENSKI VERSKI MUZEJ

V Stični živimo menihi, ki se po prvem samostanu Cîteaux (latinsko Cistercium) v Burgundiji, v Franciji, imenujemo cistercijani. Uradno so ustanovitelji cistercijanskega reda sv. Robert, sv. Alberik in sv. Štefan Harding. Leta 1098 so iz težnje po zvestejšem izpolnjevanju Pravila
sv. Benedikta s svojimi somišljeniki prišli iz benediktinske opatije Molesme in ustanovili nov samostan Cîteaux (izg. Sitó). K njim je treba prišteti tudi največjega cistercijanskega meniha in svetnika sv. Bernarda iz Clairvauxa.

Cistercijanska duhovnost ima za svojo osnovo benediktinsko duhovnost, ki pa se seveda naslanja na Sveto pismo in meniško izročilo. Poleg ustanoviteljev in sv. Bernarda je tej duhovnosti dodal svoj pečat tudi poznejši razvoj. Našo duhovnost razberemo iz Pravila sv. Benedikta in iz cistercijanskih konstitucij, ki Pravilo prilagajajo današnjim razmeram. Na kratko bi Benediktovo Pravilo mogli izraziti s tremi besedami: moli, beri in delaj!

Vsebino teh treh besed lepo izražajo trije simboli: križ, knjiga in plug. Križ označuje predvsem povezanost z Bogom, knjiga v prvi vrsti kaže na znanje in učenost, plug pa na kmetijski in sploh gospodarski napredek. Treba pa je poudariti, da se meniška duhovnost razteza na vsa tri področja. Pri vseh treh gre za službo Bogu in ljudem, za ljubezen do Boga in do bližnjega, ki je največja zapoved v krščanstvu in zato tudi v meništvu. Cistercijan duhovno raste ne samo takrat, ko v cerkvi ali v sobi moli, ampak tudi tedaj, ko bere in ko se ukvarja z različnimi deli.

Po sv. Benediktu je samostansko življenje "šola za službo Gospodu". Tretji opat v Cîteauxu sv. Štefan Harding je govoril o samostanskem življenju kot o "šoli prve Cerkve", sv. Bernard pa kot o "Kristusovi šoli" in "šoli nebeške filozofije". Po sv. Benediktu je na prvem mestu skupno korno molitveno bogoslužje in mašna daritev. Sv. Benedikt je zapisal: "Nič nima prednosti pred molitvenim bogoslužjem." Z molitvijo v Stični začnemo dan ob petih (ob nedeljah ob pol petih) zjutraj in prvi dve uri posvetimo Bogu z molitvenim bogoslužjem, premišljevanjem in s skupno mašno daritvijo. Pogosto pojemo cistercijanski koral. K molitvi se zberemo trikrat v teku dneva ter dan zvečer z molitvijo končamo. Simbol knjige kaže na dejstvo, da so benediktinci in cistercijani zelo cenili knjigo. Kdor je vstopil v samostan, je moral znati brati, ali pa se je branja naučil v samostanu. Predvsem so brali Sveto pismo in dela cerkvenih očetov. Poleg teoloških in duhovnih rokopisov in knjig so imeli v Stični filozofska, pravna, zgodovinska, medicinska in druga dela. Že od nekdaj je veljal rek: "Samostan brez knjižnice je kakor tabor brez orožarnice."

Samostanski duhovniki so morali imeti poleg teološke tudi splošno izobrazbo. Pri molitvenem bogoslužju in skupnem ter zasebnem duhovnem branju so uporabljali molitvene in duhovne knjige, kakršne so v Stični imeli že v 12. stoletju. V vsakem večjem samostanu je moral biti poseben prostor, imenovan skriptorij, za prepisovanje in krašenje rokopisov. Večinoma so jih menihi sami prepisovali, saj so za liturgijo, duhovno branje in študij potrebovali po več izvodov istega dela. Bolj nadarjeni so pisali tudi izvirna dela. Tako se je širila cistercijanska duhovnost.

Da so v Stični poleg latinščine in nemščine uporabljali tudi slovenščino, dokazuje Stiški rokopis iz začetka 15. stoletja, ki obsega: molitev pred pridigo, molitev Pozdravljena, Kraljica, dva obrazca splošne spovedi, nekaj slovensko-latinskih izrazov in prvo kitico stare velikonočne pesmi Naš Gospud je od smrti vstal. Kronist Pavel Pucelj v svoji kroniki poroča, da so oskrbniki ter pravni in upravni zastopniki samostana od nekdaj uradovali po slovensko. S knjigo je povezano šolstvo, znanost in umetnost. Že sredi 12. stoletja je opat Folknand uredil bogoslovni študij.

Simbol pluga kaže na delavnost cistercijanov. Verjetno so pri nas prvi uvedli železni plug. Pravi cistercijan je zelo delaven. Dobro izrablja čas, saj je sv. Benedikt zapisal, da je lenoba sovražnik duše. Cistercijani so ob svojem začetku morali začenjati tako rekoč iz nič. Trebili so gozdove, pripravljali so rodovitno zemljo, gradili samostane, ceste in mostove. Cistercijani so se preživljali z ročnim delom, saj pravi sv. Benedikt, da so "šele tedaj pravi menihi, kadar živijo od dela svojih rok". Ročnemu delu so vrnili čast, saj je tedaj v javnosti in po benediktinskih samostanih ročno delo veljalo za manj častno. Ravnali so se po sv. Pavlu, ki pravi: "Kdor noče delati, naj tudi ne jé" (2 Tes 3,10). Z delom se niso samo sami vzdrževali, ampak so z njim pomagali tudi revežem. Zlasti težko in neprijetno delo pa so imeli za asketično vajo kot sredstvo za napredovanje v duhovnosti. Tudi med samim delom, ki je bilo prilagojeno sposobnostim posameznega meniha in odmerjeno z zvoncem, so veliko premišljevali, saj so med delom molčali. Bernardov red je iz ljubezni do molka, samote in premišljevanja za svoje samostane najraje iskal oddaljene gozdne doline, obdane s hribi. Takšna je bila tudi lega stiškega samostana.

V skladu z nauki sv. Bernarda je cistercijanska duhovnost kristocentrična in marijansko usmerjena. Zavzeto češčenje Matere Božje je posebna značilnost cistercijanskega reda. Kaže se v slovesnem obhajanju Marijinih praznikov, v vsakdanjem spominjanju Matere Božje pri hvalnicah in večernicah in v zidanju Mariji posvečenih cerkva in kapel. Zaradi tega so vsi cistercijanski samostani in njihove redovne cerkve redno posvečeni Materi Božji.

Cistercijanska duhovnost se je vsaj od 13. in 14. stoletja naprej izražala tudi v dušnopastirski dejavnosti. Ko je oglejski patriarh Peregrin ustanovil stiški samostan, je hotel, da bi mu cistercijani pomagali pri poglabljanju in utrjevanju verskega življenja med Slovenci. Ko so Stični pridruževali vedno nove župnije, so cistercijani širili svojo duhovnost, ljubezen do Matere Božje in trpečega Kristusa, kar s posebno zavzetostjo počnemo še danes.