STIČNA - CISTERIJANSKI SAMOSTAN - SLOVENSKI VERSKI MUZEJ

SAMOSTANSKA CERKEV

Začetki samostanske cerkve Žalostne Matere Božje in njena stavbna zgodovina so zaradi številnih ohranjenih pisnih virov dobro znani. Njena gradnja je pod vodstvom zidarja (cementariusa) Mihaela verjetno stekla kmalu po ustanovitvi samostana leta 1136, dograjena pa je bila dve desetletji kasneje, ko so jo 8. julija 1156 svečano posvetili. Mogočna romanska stavba je bila izjemen arhitekturni spomenik svojega časa na Slovenskem. Predstavljala je triladijsko slopno baziliko s prečno ladjo in vzhodnim zaključkom, sestavljenim iz kornega kvadrata in dvema kapelama ob straneh, ki so se zaključevali s polkrožnimi apsidami. Kljub številnim kasnejšim predelavam je ohranila veliko svojih bistvenih sestavin, npr. svetlobno nadstropje glavne ladje na podstrešju, originalne romanske stene, temelje apsid stranskih ladij na vzhodnem dvorišču in polkrožna okna. Za časa opata Jakoba Reinprechta (1603-1626) je bila cerkev prvič temeljiteje prezidana, ko so jo na zahodu nekoliko skrajšali, zgradili današnji zvonik in prezbiterij, notranjščino pa obokali, s čimer je izgubila svojo prvotno bazilikalno zasnovo. Druga barokizacija cerkve, ki sta jo vodila arhitekta Candido Zulliani in Matija Persky, je bila izvršena za časa opata Viljema Kovačiča (1734-1764), nanašala pa se je predvsem na posodobitev cerkvenega ostenja, opremo in posamezna samostanska poslopja. Ob razpustu samostana, leta 1784, je cerkev postala župnijska, medtem ko so bili nekoliko kasneje v ostalih poslopjih uradi. Po vnovični oživitvi samostana je bila cerkev leta 1936 ob njeni osemstoletnici razglašena za baziliko.

Današnja stavba predstavlja v celoti obokano triladijsko psevdobaziliko s kupolo nad križiščem glavne in prečne ladje ter poligonalno sklenjenim prezbiterijem s kapelami ob straneh. Poleg arhitekture pa seveda izstopa tudi slikarska dekoracija in bogata oprema. Kupolo krasijo slikarije iz prve polovice 17. stoletja. Upodobljeni so štirje latinski cerkveni očetje (sv. Ambrož, sv. Avguštin, sv. Gregor, sv. Hieronim), angeli z instrumenti in nekoliko mlajše Marijino kronanje. V glavni ladji pod obokom vidimo še naslikane apostole. Oboke stranskih ladij krasijo grbi cerkvenih dostojanstvenikov in cistercijanskih samostanov, medtem ko je osrednje mesto na oboku glavne ladje zavzel grb opata Jakoba Reinprechta, velikega prenovitelja stiškega samostana.

Že v prvih desetletjih obstoja so v cerkvi postavili številne oltarje, ki so se kasneje, zlasti v 18. stoletju še pomnožili. Med temi posebej izstopa glavni oltar, ki je posvečen Žalostni Materi Božji. Pozornost vzbuja kip Marije z mrtvim sinom v naročju (Pietŕ) iz začetka 17. stoletja ter kipa sv. Petra in sv. Alberika na levi in sv. Pavla ter sv. Bernarda na desni. Korne klopi, v katerih menihi opravljajo korne molitve, so iz leta 1770. Umetniško rezljan leseni bralni pult je iz leta 1898. Tabernakelj je izdelan po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Prostor pod kupolo je bil preurejen leta 1977 po zamislih arhitekta Toneta Bitenca.

Desno od glavnega oltarja se nahaja kapela sv. Benedikta z oltarno sliko goriškega baročnega slikarja J. M. Lichtenreiterja iz leta 1776. Na oltarju stojita kipa dveh ustanoviteljev cistercijanskega reda: sv. Roberta in sv. Štefana Hardinga. Na desni strani kapele je vidna originalna romanska stena z oknom. Na steni ob vhodu v zakristijo, kjer je bila nekoč kapela sv. Jurija, grobnica gospodov Turjaških, so vzidani grbi Pangraca Turjaškega in njegove žene Ane Frankopanske s konca 15. stoletja. Poleg je pritrjen nagrobni kamen vojvodinje Viride Visconti iz Milana iz 17. stoletja, ki naj bi jo kot veliko dobrotnico samostana pokopali v samostanski cerkvi.

V ladijskem delu na južni strani na vzhodu stoji oltar angela varuha. V niši je slika angela varuha, ob straneh stojita kipa nadangelov Mihaela in Rafaela. Sledi oltar sv. Jožefa s kipoma Janeza Krstnika in sv. Andreja. Oltar sv. Izidorja se ponaša zlasti z oltarno sliko, ob straneh stojita sočasna kipa redovnih svetnikov: sv. Bertolda, opata v cistercijanskem samostanu Lockum v severni Nemčiji (levo), sv. Aelreda, znamenitega angleškega cistercijana in teološkega pisatelja iz 12. stoletja (desno). Oltar sv. Antona Padovanskega zaznamuje slika istoimenskega svetnika, podpisano delo J. M. Lichtenreiterja (1776). Na levi strani oltarja stoji kip sv. Antona Puščavnika, svetnik na desni je sv. Jošt.

Pod pevskim korom, kjer je tudi vhod v samostansko grobnico, so vzidane nagrobne plošče nekaterih stiških opatov. Sam obok krasijo grbi vojvodin Kranjske, Koroške, Štajerske, Bavarske in avstrijski cesarski grb.

Na severni strani na zhodu začenja vrsto oltar sv. Barbare s poznobaročnima kipoma sv. Lucije (levo) in sv. Apolonije (desno). Oltar sv. Ane označuje slika sv. Ane, ob strani stojita kipa redovnih svetnic: sv. Hedvige (levo) in sv. Franke (desno). Oltar sv. Marjete Cortonske poleg oltarne slike zaznamujeta kipa sv. Magdalene (levo) in sv. Rozalije (desno). Oltar Brezmadežne krasi kip Brezmadežne, medtem ko ob strani stojita kipa sv. Uršule (levo) in sv. Katarine Aleksandrijske (desno).

Križev pot je delo kranjskega baročnega slikarja Fortunata Berganta iz leta 1766. Slikar se je podpisal na zadnji, štirinajsti postaji. Ob severnem stranskem vhodu vidimo tri nagrobnike, od katerih po kvaliteti izstopa nagrobnik opata Jakoba Reinprechta (1623) iz rdečega marmorja.

Kapela na skrajni levi strani je posvečena sv. Alojziju. Oltarna slika je delo J. M. Lichtenreiterja (1776). Sicer pa so v kapeli omembe vredni vzidana nagrobna plošča opata Jakoba Reinprechta, nagrobnik opata Viljema Kovačiča in spominska plošča prvih treh stiških opatov po ponovni naselitvi cistercijanov v Stično. Krstni kamen je bil v sredini 20. stoletja predelan po načrtih Toneta Bitenca in Jožeta Kregarja.

Severna obkorna kapela je posvečena sv. Bernardu. Oltar krasita sliki sv. Bernarda in sv. Ignacija. Na podstavkih stojita kipa dveh redovnih svetnikov, verjetno sv. Mavra (levo) in sv. Placida (desno). Na oltarju so relikvije mučenca sv. Inocenca. Spominska plošča goriškega nadškofa in metropolita dr. Fr. B. Sedeja je delo Borisa Kalina.

Ko zapuščamo cerkev, se ozrimo še na pevski kor, kjer vidimo nove orgle, delo orglarskega mojstra Hubertusa von Kernssenbrocka iz leta 1990, ki so vgrajene v baročno orgelsko omaro Janeza Janečka iz leta 1747.

KRIŽNI HODNIK

Sočasno z gradnjo samostana in cerkve je nastal tudi križni hodnik kot eden od pomembnih delov vsakega samostana, saj je omogočal prehod iz najpomembnejših samostanskih prostorov v cerkev. Njegova prvotna podoba je bila še pred kratkim uganka, z nedavnimi raziskavami in restavratorskimi deli pa so na dan prišli pomembni podatki za njegovo rekonstrukcijo in stavbno zgodovino. V tlorisu je prvotni križni hodnik z obodnimi stenami v celoti ohranjen, le da sprva verjetno ni bil obokan. Osvetljevala so ga številna dvojna polkrožna okna, bifore, kakršni sta danes ohranjeni v zahodni steni nekdanje kapiteljske dvorane v vzhodnem kraku. Okoli leta 1228, ko je samostan prejel številne donacije istrskega mejnega grofa Henrika IV. Andechs-Meranskega in njegove soproge Sofije Višnjegorske, potomke ustanoviteljev, so se lotili obokanja, sočasno pa so posodobili tudi okenske odprtine. V kasnejših stoletjih, zlasti v baroku, je križni hodnik doživel le manjše spremembe, ki so bile vezane predvsem na obnovo posameznih prostorov, npr. kapiteljske dvorane, refektorija in lavatorija.

Križni hodnik je bil v obdobju srednjega veka tudi večkrat poslikan. Stenske slike sicer danes niso sklenjeno ohranjene, kljub temu pa predstavljajo poleg križnorebrasto obokanih obočnih pol z deloma figuralnimi konzolami in sklepniki ter vogalnimi sestavljenimi služniki glavni likovni poudarek. Od najstarejše romanske poslikave je ohranjenih le nekaj skromnih sledi v obliki barvnih črt in neidentificiran grb v vzhodnem kraku. Še pred sredino 14. stoletja je nastala najobsežnejša poslikava, ki je zavzela obočna polja in velik del sten. Vsebinsko prinaša raznovrstno zlasti svetopisemsko in drugo po takratni rabi enciklopedično motiviko, ki je na obokih smiselno razporejena v četverice. V severovzhodni poli vidimo štiri starozavezne očake, nato pa v severnem kraku sledijo simboli evangelistov, preroki, nebeški Jeruzalem z angeli, razna rastlinska motivika, fantazijska bitja, zgodba preroka Jona, Samsonova zgodba, prizori iz Fiziologa, srednjeveškega besedila o živalih, ki se nanaša na Kristusovo smrt in vstajenje, mašne daritve, Kajnova in Ablova daritev, Kristus in sv. Tomaž, prerok Job, štirje vetrovi in štiri božje kreposti. Na stenah vzhodnega kraka vzbujajo pozornost zlasti upodobitve grbov raznih podpornikov in donatorjev samostana, med njimi spoznamo le grb družine Šumberških, v zahodnem kraku pa fragmentarno ohranjena velika podoba sv. Krištofa.

Sredi 15. stoletja je nekaj posameznih prizorov zlasti v severnem kraku prispeval še Janez Ljubljanski, takorekoč „dvorni" slikar stiškega samostana, a so njegove freske skorajda v celoti uničene. Le v vzhodnem delu severnega kraka so se nekoliko bolje ohranile podobe štirih evangelistov na oboku, ki so prekrile starejšo plast z istim motivom, ter na južni steni sinopija, to je predrisba z motivom Marijinega oznanjenja. Bolje se je ohranil nagrobnik Pangraca Turjaškega, umrlega konec 15. stoletja, ki je nameščen v severnem kraku v zazidanem prvotnem prehodu v cerkev.

Prostori okoli križnega hodnika so bili po pravilih cistercijanskega reda razporejeni v natančno določenem zaporedju. V vzhodnem kraku je bila posebnega pomena kapiteljska dvorana, kjer so menihi sprejemali vse pomembnejše odločitve. Da bi pri tem sodelovali vsi menihi, sta se v prostor odpirali dve bifori, ki sta v Stični še posebej dobro ohranjeni. Ob južnem kraku je izstopal predvsem refektorij, s štukaturami okrašena meniška jedilnica, ki je v današnji obliki nastala v 18. stoletju. Prostori ob zahodnem kraku pa so bili namenjeni bratom laikom.

Samostanski kompleks je bil po redovnih pravilih že od začetka obzidan, v 15. stoletju pa so ga zaradi turške nevarnosti, pod katero je klonil leta 1471, dodatno utrdili z vogalnimi stolpi. V jugozahodnem delu so leta 1519 sezidali celo manjšo trdnjavo. Sredi 16. stoletja so v renesančnih formah začeli zidati t.i. Neffovo opatijo, dvonadstropno stavbo kot podaljšek južnega trakta. Severovzhodno od cerkve so na prehodu iz 16. v 17. stoletje sezidali t.i. staro prelaturo. Njeno gradnjo je začel opat Lovrenc Zupan, dokončal pa opat Jakob Reinprecht, ki velja za največjega prenovitelja samostana. Stavba se ponaša predvsem z renesančnimi stavbnimi členi, še posebno z biforami in portali, ter ogelnima pomoloma na severni strani. Najmogočnejši pa je danes vzhodni trakt, ki ga na severni strani zaznamuje vhodni stolp, nekdanji glavni vhod v samostan. V pritličju ga odlikuje najstarejši figuralni štukaturni okras v Sloveniji, ki prikazuje Postavljanje križa, Križanje in Poslednjo sodbo. Nastal je leta 1620 v času opata Jakoba Reinprechta. V 18. stoletju je vzhodno poslopje doživelo obsežne predelave, ki jih je vodil arhitekt Candido Zulliani. Zulliani je zasnoval tudi opatovo kapelo na južni strani, dokončal pa Matija Perski. Po obliki in okrasu je sorodna cesarskim dvoranam v velikih opatijah. Pred ponovno naselitvijo menihov so nekatere stavbe posodobili, v zadnjih desetletjih pa v samostanu tečejo obsežnejša raziskovalna in obnovitvena dela, s pomočjo katerih samostanska poslopja počasi pridobivajo svoj nekdanji sijaj in pomen.