Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

MARIJINA CERKEV NA STOPNEM





Angel - simbol evangelista Mateja


Sv. Matej - apostol


Notranjščina cerkve


Desni stranski oltar sv. Alojzija


Kip Božjepotne Matere božje


Cerkev na stopnem z znamenjem


Znamenje v Goriški vasi

Cerkev Rožnovenske Matere božje na Stopnem, severovzhodno od Škocjana, stoji na vrhu griča, ki se dviga nad vasjo. Čeprav že cerkvena lega in zunanjost kažeta na precejšnjo starost stavbe, arhivski viri o cerkvi niso zgovorni. Prvo omembo vasi "Stamph" prinaša urbar freisinškega gospostva iz leta 1392, medtem ko Marijino cerkev skupaj s cerkvijo sv. Petra, katere ostanki so vidni severno od Marijine cerkve, prvič zasledimo šele v popisu cerkva iz leta 1581. Tudi Valvasor omenja obe cerkvi, ki sta imeli po tri oltarje, pri čemer je več pozornosti seveda posvetil Marijini, h kateri so, kot pravi, v tedanjem času romali celo z Ogrskega.

Stavbna zgodovina

V zvezi s stavbno zgodovino in razvojem cerkve se zaradi pomanjkanja arhivskih podatkov danes opremo le na cerkev samo in na nekatere nove najdbe, ki so se pokazale med obnovitvenimi deli v letih 1990-1993. Že iz tlorisne zasnove pa je razvidno, da imamo opraviti s cerkvijo gotskega porekla. Prvotno sta jo sestavljala dolga, sprva ravno stropana ladja in enopolni prezbiterij s petosminskim sklepom, ki ga zunaj obdaja šest stopnjevanih opornikov. Zaradi kasnejših predelav je gotskih elementov ohranjenih zelo malo, le nekaj ostankov okenskih krogovičij in odbitih obočnih reber iz peščenjaka in lehnjaka, najdenih pri odpiranju zazidanih gotskih oken v sklepnih stranicah. Vendar najpomembnejše odkritje predstavljajo freske v prezbiteriju, ki jih je mogoče pripisati znamenitemu slikarju Janezu Ljubljanskemu. Na podlagi fresk lahko rečemo, da je bila cerkev na Stopnem verjetno zgrajena v prvi polovici 15. stoletja in takoj po gradnji ni bila poslikana. Šele ko je bila leta 1454 župnija Bela Cerkev, kateri je bil podrejen tudi vikariat v Škocjanu, vtelešena samostanu v Stični, je bila cerkev poslikana, za naročilo poslikave pa je verjetno poskrbel ravno stiški samostan. Za slikarja so izbrali Janeza Ljubljanskega, ki je za stiške cistercijane izpolnil večino tovrstnih naročil. Kaj se je dogajalo s cerkvijo v naslednjem stoletju, ni znano. Med raznimi omembami je pomembnejši šele podatek o požaru zvonika, cerkve in opreme leta 1696, kar je bilo prejkone vzrok za temeljito barokizacijo notranjščine. Obnova je zajela banjasto obokanje ladje, gradnjo zakristije in sv. Antonu posvečene stranske kapele, predelavo obočnega sistema v prezbiteriju, ter nastanek novih oltarjev in kipov, od katerih se je ohranil kip baročnega tipa Božjepotne Matere božje, danes nameščen v niši južne stene prezbiterija. Cerkev je večje predelave doživela tudi v sredini 18. stoletja, ko so namestili nove kamnite portale ter zunaj na severni strani postavili kamnito prižnico in prizidali stransko kapelo z oltarno menzo, na kateri opazimo letnico 1751. S tem se je stavbni razvoj cerkve zaključil vse do zadnje obnove, ko je stavba z novimi odkritji doživela tudi novo vrednotenje.

Opis cerkve

Današnjo stavbo sestavljajo gotski enopolni prezbiterij z zunanjimi oporniki, pravokotna ladja z baročnim banjastim obokom, zvonik na zahodni strani, stranska kapela sv. Antona na južni ter zakristija na severni strani, kjer stoji še leta 1751 prizidana zunanja kapela Rožnovenske Matere božje. Zunanjščino prezbiterija zaznamuje poslikava rustike, ki je bila ugotovljena tudi na ladji, vendar ni gotskega porekla. Prvotno je zunanjščino krasila le freska sv. Krištofa, priprošnjika v sili in zavetnika romarjev, katere ostanki na severni ladijski steni so bili ob prenovi uničeni. Danes na severni strani najbolj izstopa kapela z oltarno fresko Rožnovenske Matere božje, kjer vidimo upodobljene sedečo Marijo z otrokom, ki klečečemu sv. Dominiku izroča rožni venec, spodaj pa so levo predstavniki cerkvenih in desno svetnih stanov. Pozornost vzbujajo tudi zunanji oporniki prezbiterija, ki so pri podružničnih cerkvah na Dolenjskem redki. Toda ambiciozna zasnova ni naključna, saj je bila stavba nedvomno zgrajena kot Mariji posvečena romarska cerkev.

Notranjost gotske cerkve so krasile predvsem freske v prezbiteriju. Vzdolžne stene so krasili prizori iz Marijinega življenja, kar je mogoče sklepati iz delno ohranjenega prizora Marijine zaroke na severni steni. Osrednji pas v sklepnih stranicah so zavzemale podobe celopostavnih apostolov. Bolje sta se ohranila sv. Janez s kelihom v levici ter sv. Matej s sekiro in knjigo, od ostalih pa so vidni le še fragmenti napisov iz apostolskega kreda. Na oboku so bili v poljih upodobljeni simboli evangelistov, angeli muzikanti in rastlinska ornamentika. Cel program poslikave, če mu dodamo manjkajočo podobo Kristusa na uničenem sklepniku oboka, še ustreza vsebinski zasnovi t.i. kranjskega prezbiterija, ki se je v osrednjeslovenskem prostoru razvila v 15. stoletju. Tehnične in slogovne značilnosti fresk, zlasti idealizirani obrazni tipi figur z melanholičnimi očmi, govorijo, da imamo opraviti z delom slikarja Janeza Ljubljanskega. Janez, meščan Ljubljane, sin slikarja Friderika Beljaškega, je na Kranjskem deloval od okoli 1440 do 1460 večinoma po naročilu stiškega samostana in njihovih odvetnikov, Auerspergov.

Med oltarji vzbuja pozornost glavni oltar, kjer so se od prvotne plastike ohranili putti in neznana svetnika v zgornjem delu, sv. Ana in Joahim v spodnjem sta iz 19. stoletja, le Marija z otrokom v osrednji niši je novejše delo. Pač pa po kvaliteti vzbujata pozornost stranska oltarja, ki pripadata tipu okvirnih oltarjev, kakršne poznamo npr. v Stopičah in na Veseli Gori. Severni je posvečen sv. Roku, ki ga ob straneh spremljata kipa sv. Kozme in Damjana, v južnem oltarju pa vidimo v sredini novejši kip sv. Alojzija, ob straneh pa sv. Janeza Nepomuka in Boštjana. Najstarejši kip v cerkvi pa predstavlja Božjepotna Mati božja, ki je danes nameščen v niši južne stene prezbiterija. Kip je nastal v 17. stoletju in je prvotno krasil starejši glavni oltar. Prižnica je nastala sredi 18. stoletja in so jo krasili danes ukradeni štirje kipci evangelistov. Od ostale opreme velja omeniti križev pot, delo poznobaročnega slikarja Antona Postla, medtem ko je neprimerno poslikavo ladijskega banjastega oboka zagrešil J. E. Kleinert leta 1930, ki prostorski učinek sicer zračne, s kamnitimi baročnimi ploščami tlakovane ladje, nekoliko utesnjuje.

RAZVALINE CERKVE SV. PETRA

Približno sto metrov severno od Marijine cerkve je nekoč stala cerkev sv. Petra. O zgodovini in podobi cerkve je danes znanega zelo malo. Prvi jo je zabeležil kotorski škof Pavel Bizancij, generalni vikar oglejskega patriarha, leta 1581. Leta 1795 je okrožni urad izdal ukaz o njenem zapiranju, zato je tedanji lokalist na Bučki prosil za odstranitev oltarjev, kar mu je ordinariat tudi dovolil. Vendar je bila cerkev leta 1820 ponovno posvečena, še leta 1905 pa je podobar Tomažin prenovil oltar. Cerkev je bila kmalu po letu 1945 podrta. Iz današnjih ostankov je mogoče razbrati le to, da je cerkev imela kratko kvadratno ladjo in baročni ravno zaključeni prezbiterij, na južni strani pa mogoče zvonik.

ZNAMENJA

Znamenja so se razvila predvsem ob poteh, da bi s svojimi nabožnimi podobami poglobile ljudsko verovanje, nastajala pa so tudi iz duhovnih potreb, stisk, zaobljub in zaupanja v božjo pomoč. Zato ni slučaj, da so v 18. stoletju ob poti k romarski cerkvi na Stopnem postavili znamenje. Slopno znamenje z nišo krasi precej poškodovana upodobitev Rožnovenske Matere božje božje s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensko. Na levi strani vidimo podobi sv. Petra in sv. Roka, zavetnika proti kugi, na desni pa podobo enega od evangelistov. Podobno poslikano znamenje iz 18. stoletja poznamo tudi v bližnji Goriški vasi, kjer je poslikava bolje ohranjena. V osrednji niši vidimo upodobljenega Kristusa na križu z Marijo v molitveni drži, na stranskih stenah sta upodobljena neki sv. škof in svetnik z mečem, verjetno sv. Valentin, zgoraj pa sv. Duh v podobi goloba. V stranskih nišah sta našla mesto sv. Marko evangelist in sv. Florijan, zavetnik proti požaru. Nedaleč od Goriške vasi sta ogleda vredna še nastajajoči Etnološki park Zagraški log v Zagradu in tamkajšnja v osnovi še romanska cerkev sv. Tomaža.

OGLEDI: Obiskovalci si lahko notranjščino cerkve ogledajo po predhodni najavi v Župnijskem uradu Škocjan na Dolenjskem, tel.: 07 307 70 07.