Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

VESELA GORA





Pogled na Veselo Goro


Pogled v kupolo


Glavni oltar


Oltar sv. Janeza Nepomuka


Sv. Frančišek v nebeški slavi


Personifikacija radodarnosti


Sv. Frančišek ozdravi ženo


Rakovniško znamenje z
Veselo Goro


Križev pot


Barbova graščina


Upodobitev Vesele Gore
iz leta 1871 (akvarel)


CERKEV SV. FRANČIŠKA KSAVERIJA

Romarska cerkev sv. Frančiška Ksaverija stoji na vrhu razglednega griča Vesela gora (324 m), ki se dviga nad dnom Mirnske doline zahodno od Šentruperta. Od leta 1993 je Vesela Gora samostojno naselje. Prej je bila del bližnjega naselja Brinje, kjer so sočasno z romarsko cerkvijo postavili kapelice križevega pota in kapelo Žalostne Matere božje. V srednjem veku so kraj enačili tudi z bližnjim naseljem Ravnik, ki se nahaja severovzhodno od Vesele Gore. 

STAVBNA ZGODOVINA. Današnja cerkev sv. Frančiška Ksaverija stoji na mestu starejše prednice, prvič omenjene leta 1391 kot cerkev sv. Marije na Gori oziroma kot sv. Magdalene v Ravniku. Leta 1581 se cerkev na Ravniku ponovno navaja, tokrat s patrocinijem sv. Marjete, kakor jo je zabeležil tudi Valvasor. Cerkev je bila po vsemu sodeč v slabem stanju in vse bolj je zorela misel o gradnji nove cerkve. Kot kaže, je bil pobudnik novogradnje novomeški prošt in pičenski škof ter dolenjski arhidiakon Jurij Frančišek Ksaverij Marotti. Po zaslugi ohranjenih dokumentov in napisov na sami stavbi je znano, da je prošt v čast svojemu patronu 1. septembra leta 1723 posvetil temeljni kamen. Ob tej priložnosti je kraju dal tudi novo ime, Vesela Gora (mons gaudiosus). 4. septembra leta 1735 je prošt posvetil dokončano cerkev. Kronogram (napis s skrito letnico) na glavnem portalu sporoča, da je cerkev nastala leta 1729 iz darov romarjev. Vendar so verjetno pomembnejšo vlogo pri gradnji odigrali okoliški plemiči. Družini Barbo in Langenmantel sta npr. prispevali zemljo, stavbišče in kamen za cerkev ter bližnji griček za križev pot. Z donacijami plemičev je bila cerkev v naslednjih desetletjih postopoma tudi opremljena in okrašena. Danijel Barbo in Franšiček Gall sta dala postaviti glavni oltar, stenske slike pa je leta 1760, kot pove kronogram na kupoli ladje, naročil Filip Grebin s Hmeljnika. 

Po ukazu Jožefa II. je bila leta 1782 romarska pot na Veselo Goro ukinjena, cerkev pa je postala običajna podružnica šentruperške župnije. Kmalu za tem je doživela manjše obnove. Najkasneje leta 1788 so skodlasto streho kupol zamenjali s pločevinasto, prvotni opečnat tlak pa v večji meri zamenjali s kamnitim. Okoli leta 1860 naj bi nastala povsem na novo svetlobnica oziroma stolpič na temenu kupole glavne ladje, nekoliko kasneje pa so pričeli postopoma z obnovo oltarjev. Leta 1885 je čebulasto streho zvonikov iz skodel uničil požar, kar je bil vzrok za povsem novo, današnjo obliko strehe. V letu 2000 je cerkev doživela zadnjo veliko obnovo.   

Čaščenje sv. Frančiška Ksaverija, enega od ustanoviteljev jezuitskega reda in pomembnega misijonarja, se je na Slovenskem uveljavilo po zaslugi ljubljanskih jezuitov. Častili so ga predvsem kot  priprošnjika ob smrtni uri, ob hudih nevihtah in proti raznim boleznim. Najbolj je slovela božjepotna cerkev v Radmirju, zgrajena le kako desetletje pred veselogorsko. Zato se ni čuditi, da je cerkev na Veseli Gori že v času gradnje zaslovela kot božja pot, mašne daritve pa so se opravljale vsak dan večkrat. Zaradi tega so na Veseli Gori vse do ukinitve stalno bivali vsaj trije duhovniki.

OPIS CERKVE. Po stavbnemu tipu in prostorski zasnovi cerkev lahko uvrstimo med t. i. centralne stavbe. V tlorisu je ladijski del zasnovan kot nepravilni osmerokotnik, skorajda kvadrat, obokan s kupolo, kateremu je na severni strani dodan prezbiterij in ob straneh dve stranski kapeli, ki so prav tako obokani s kupolami. Ob ožjih  stranicah ladijinega oktogona stojita diagonalno ob pročelju oba zvonika. V tlorisu razčlenjena oblika se odraža tudi v razgibani stavbni gmoti. Zunanjščini dajeta pečat predvsem mogočna zvonika, prvotno krita z baročno čebulasto streho. Med zvonika se je vrinilo ozko pročelje. Njegovo os poudarjajo portal, kvadratno okno, poslikana štirilistna niša s prizorom iz življenja sv. Frančiška in polkrožna niša v segmentnem čelu s kipom Boga Očeta. Arhitekturno členitev pročelja dopolnjuje še poslikava, to so okviri dveh niš v osrednjem delu s kipoma sv. Petra in sv. Pavla in v ožjem zgornjem delu volute kot cenejši nadomestek za kamnito različico.

V notranjščini na obiskovalca naredijo največji vtis centralno zasnovana ladja, oltarji in seveda živopisana površina poslikanih kupol. Kljub temu, da cerkev po velikosti ne sodi med največje, njen monumentalni vtis poudarja kamnit tlak iz okoliškega temnega apnenca. Kdo je bil arhitekt, ki je zasnoval cerkev, ni znano, pomeni pa prvi primer z diagonalno postavljenima zvonikoma pri nas. 

Med oltarji je najstarejši glavni oltar, bogato rezbarsko delo iz leta 1735, ki po tipu sodi med t. i. okvirne oltarje. V okantovo ohišje, ki obdaja osrednjo nišo s figuro patrona cerkve, so vpletene vrtnice, girlande in številni putti. Okvir zgoraj pod krono zaključuje celopostavna Marija z Jezusom, kompozicijo pa dopolnjujeta obhodna loka z velikima in malima angeloma z grboma družine Barbo in Gall. K baročnemu vtisu razkošja prispevajo še relikvijariji z ostanki številnih svetnikov. Ob slavoločni steni na mestu prvotnih oltarjev sv. Notburge in Brezmadežne Matere božje stojita levo in desno oltarja Lurške Matere božje in sv. Ane. Oltarja je okoli leta 1910 v psevdorenesančnem slogu izdelal kipar Janez Vurnik iz Radovljice. Nekaj desetletij sta starejša oltarja v stranskih kapelah. Levi oltar sv. Janeza Nepomuka je leta 1872 verjetno na novo postavil Janez Šubic, kipar in slikar iz Škofje Loke. V osrednji niši vidimo starejšo sliko sv. Janeza Nepomuka, delo slikarja Fortunata Berganta iz leta 1740. Levo in desno stojita v nišah Šubičeva kipa sv. Frančiška Regisa in sv. Antona Padovanskega. Atiko krasi slika male Marije z angelom, delo slikarja Matije Bradaška. V desni kapeli, nekdaj posvečeni sv. Marjeti, stoji danes oltar sv. Jožefa, katerega oltarni nastavek je leta 1900 po vzoru oltarja v nasprotni kapeli izdelal Štefan Čadež iz Dupelj na Gorenjskem. Osrednja slika predstavlja smrt sv. Jožefa in je delo slikarja Valentina Metzingerja iz leta 1738, ki je avtor tudi slike sv. Marjete v atiki. V nišah stojita sv. Lucija in neznana mučenica.

Po nastanku oltarne opreme je minilo kar nekaj let, da je cerkev dobila tudi nove orgle oziroma orgelski pozitiv, ki ga je izdelal ljubljanski orglar Marko Göbl leta 1751. Baročni inštument je v 19. stoletju doživel obsežne predelave, leta 2003 pa strokovno restavriranje, s katerim je dobil nekdanji videz in uglasitev na prvotno tonsko višino. 

Cerkev sprva ni bila poslikana. Šele leta 1760 so po naročilu Filipa Grebina nastale freske, ki jih je v tradiciji Jelovškovega iluzionističnega slikarstva izvedel slikar Anton Tušek iz Škofje Loke. Nad glavnim oltarjem je upodobljen sv. Frančišek z angeli v nebeški slavi, pod njim pa simbolična upodobitev vere, upanja in ljubezni. Pred naslikano arhitekturno kuliso vidimo podobo cesarice Marije Terezije z avstrijskim grbom in v kraljicah poosebljene dežele, v katerih je Frančišek misijonaril. V poljih pendentivov so naslikani čudeži in prizori iz življenja sv. Frančiška: sv. Frančišek reši moža samomora, obuditev mrtvega, Bog kaznuje pregrešno mesto z ognjem in rak reši iz morja Frančiškov križ. V kupoli ladje osrednje mesto zavzema upodobitev sv. Trojice z množico angelov, v spodnjem delu pa so v arkadah naslikani angeli kot personifikacije devetih čednosti. V pendentivih so kot votivne slike upodobljena čudežna ozdravljenja, ki jih pripisujejo sv. Frančišku na Veseli Gori. V kupoli leve kapele je upodobljen sv. Janez Nepomuk z angeli v nebeški slavi, v poljih pendentivov pa štirje prizori iz njegovega življenja. V kupoli desne kapele je upodobljena sv. Marjeta z angeli v nebeški slavi, polja pendentivov pa so zavzeli prizori iz Marijinega življenja: Marijina zaroka, Jezusovo rojstvo, beg v Egipt in sv. Družina. Cerkvene stene krasijo še posamezne oljne slike na platnu z motivom Sv. Frančiška Ksaverija, nastale v 18. stoletju.

KRIŽEV POT IN KAPELA ŽALOSTNE MATERE BOŽJE

Sočasno z gradnjo romarske cerkve so na manjšem gričku zahodno od nje leta 1731 začeli graditi kapelo božjega groba in kapelice križevega pota ter postavili tri velike križe s Kristusom in obema razbojnikoma. Zaradi slabega stanja so leta 1874 skorajda na novo pozidali kapelice, katerih niše je poslikal slikar Matija Bradaška. Leta 1879 so se lotili še kapele in jo predelali v današnjo stavbo, ki jo zaznamuje pravokotna obokana ladja s prehodoma v dva prostora na vzhodni strani, povezana s prehodom. Južni prostor je služil ob procesijah le kot prehod v nizek obokan prostor, božji grob.  

BARBOVA GRAŠČINA

Južno od cerkve stoji Barbova graščina, zgrajena leta 1768 za potrebe stalnega bivanja veselogorskih duhovnikov in premožnejših romarjev. Po ukinitvi romanj je leta 1825 prešla v posest družine Barbo, po drugi svetovni vojni pa je bila nacionalizirana. Leta 1974 so v njej uredili etnološko muzejsko zbirko, ki obsega več kot 600 primerkov kmečkega orodja ter spominsko sobo čebelarjev Petra Pavla Glavarja in Aleksandra Lunačka. Južno od graščine stoji litoželezni Marijin steber, t. i. Črna Marija, ki ga je dal postaviti Robert Barbo po srečni vrnitvi iz prve svetovne vojne.

OGLEDI: Obiskovalci si lahko notranjščini cerkve in kapele ogledajo po predhodni najavi v Župnijskem uradu Šentrupert na Dolenjskem, tel.: 07 30 40 038.