Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine

ROMARSKA CERKEV MATERE BOŽJE NA ZAPLAZU





Romarska cerkev na Zaplazu
z vzhoda



Notranjščina romarske
cerkve na Zaplazu



Kip Marije z glavnega oltarja


Kapelica ob Marijinem studencu


Župnijska cerkev na Čatežu


Glavni oltar sv. Mihaela

Znamenita božjepotna cerkev Matere božje stoji na nižjem vrhu Zaplaškega hriba severozahodno od Čateža. Pot do nje vodi iz vasi, kjer v vznožju hriba zidana portalna partija s kipoma Kraljice Marije in Jožefa z detetom označuje začetek ožjega romarskega območja. Začetki božje poti na Zaplazu niso povsem znani in pojasnjeni. Pričelo naj bi se z odkritjem majhnega Marijinega kipca v grmovju, na katerega je naletel neki domačin, ki je hodil na Zaplaz sekat kolje. Mož je kipec odnesel domov, toda naslednjič ga je zopet našel na Zaplazu. To naj bi se ponovilo še trikrat, zato je, misleč, da gre za čudež, postavil na Zaplazu majhno kapelo iz vejevja. Ko je možu po zaobljubi k zaplaški Materi božji čudežno ozdravela neozdravljivo bolna žena, se je vest o čudežih na Zaplazu hitro razširila.

Ker se je kapelica iz vej kmalu podrla, je ključar čateške cerkve postavil na Zaplazu lesen križ. Pred letom 1808 so nato na tem mestu postavili zidano kapelico z zvonikom, na njen oltar pa postavili podobo Matere božje z detetom. Zaradi vedno večjega števila romarjev je sklenil tedanji čateški vikar Matija Košak na Zaplazu sezidati pravo cerkev. Zidava cerkve je bila končana leta 1848. V letih 1850-1851 je slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein notranjščino nove cerkve okrasil s stenskimi slikami, ki so prikazovale prizore iz Marijinega življenja. Toda cerkev je kmalu postala premajhna, zato je po letu 1866, v času župnika Jožefa Gregoriča, doživela več prezidav, ob prezbiteriju pa so pozidali dva zvonika. Vendar tudi povečana cerkev ni zadovoljevala potreb številnih romarjev. V času čateškega župnika Henrika Povšeta so leta 1906 cerkev podrli. Ohranili so le njen oltarni prostor, se pravi prezbiterij, ki so ga nekoliko povišali in obokali. Ostale dele cerkve so zgradili po načrtih ljubljanskega stavbenika Rudolfa Trea. Novo cerkev je že 14. oktobra 1917 posvetil ljubljanski škof Anton B. Jeglič, čeprav je bila gradnja popolnoma končana šele leta 1926, ko so zgradili tudi oba zvonika.

V tlorisu cerkev sestavljajo pravokotna ladja s stranskima kapelama, ravno zaključen prezbiterij in zvonika, postavljena ob ladijskem pročelju. Zunanjščino v neorenesančnem slogu zgrajene cerkve zaznamuje členitev s pilastri z jonskimi kapiteli in profiliranimi venčnimi zidci ter poudarjena rustika, med katero se vrivajo visoka polkrožna okna. Glavno pročelje in fasadi kapel so s trikotnimi čeli in pilastri oblikovani po vzoru antičnih templjev in slavolokov.

Notranjščina cerkve se ponaša s prostorno, višinsko poudarjeno ladjo, prekrito s kasetiranim lesenim stropom, ki je nadomestil prvotnega, uničenega v drugi svetovni vojni. Stene bogatijo pilastri z geometričnimi kapiteli, ki nosijo polkrožne oproge. Pravi zidan obok vidimo le v prezbiteriju, in sicer v križno grebenasti različici. Določen svetlobni akcent prispevajo slikana okna, ki so jih po načrtu B. Putriha izdelali leta 1978.

Glavni vsebinski poudarek v cerkvi predstavljajo oltarji. Načrt za monumentalno in višinsko poudarjeno stebriščno arhitekturo glavnega oltarja je naredil konservator in župnik Franc Avsec po vzoru oltarja v svoji župnijski cerkvi v Šentjuriju pod Kumom. Figuralni kiparski okras oltarja izvira iz Južne Tirolske. Omembe vreden je predvsem osrednji del oltarja, ki ga zavzema podoba Marije z Jezusom, obdane z oblaki, žarkovjem in množico angelov. Na slavoločno steno sta prislonjena dva stranska oltarja neobraočnih oblik, ki izvirata še iz stare cerkve. Izdelal ju je podobar Kušljan iz Rake na Dolenjskem leta 1885. Levi je posvečen sv. Jožefu, stoječ v osrednji niši, levo in desno ga spremljata še kipa sv. Katarine in sv. Lucije. Na oltarno predelo je naslonjena na platno naslikana podoba Marije z Jezusom, delo Franza Kurza pl. Thurna in Goldensteina. Desni stranski oltar je posvečen sv. Roku, katerega podoba krasi osrednjo nišo. Levo in desno stojita lesena kipa sv. Karla Boromejskega in sv. Antona Puščavnika. Omeniti moramo še oltar v stranski kapeli, ki predstavlja nekdanji veliki oltar stare cerkve. Ob pozlačenem lesenem tabernaklju s kipcem čudodelne Matere božje stojita pozlačena lesena kipa sv. Ane in Joahima.

S samo cerkveno stavbo je neposredno povezana tudi njena bližnja okolica, ki jo zaznamuje za romarske cerkve značilen odprt prostor, travnat plato, obkrožen z velikimi drevesi, večinoma lipami. Celoten ambient je namenjen romarjem, ki prihajajo z Dolenjske, Bele krajine, Kočevskega in Štajerskega, nekoč pa tudi s Koroškega, Goriškega in celo iz Trsta, o čemer pričajo spominske knjige in množica votivnih podob, obešenih v prezbiteriju in stranski kapeli. Čeprav imamo opraviti z mlajšim romarskim središčem, je Zaplaz postal najbolj znamenita božja pot na Dolenjskem. Vedno bolje obiskani romarski shodi, zlasti na tretjo nedeljo po Veliki noči, v petek po veliki maši in na rožnovensko nedeljo, gotovo samo še stopnjujejo pomen monumentalne in ambientalno izpostavljene cerkve.

MARIJIN STUDENEC

Približno dvesto metrov severozahodno od cerkve sredi redkega listnatega gozda izvira Marijin studenec, ki ga ljudje navadno imenujejo "žegnani" studenec. Vodi pripisujejo veliko zdravilno moč, zlasti za očesne bolezni. Zato so zraven studenca sprva postavili železen križ. Leta 1915 pa je dal takratni čateški župnik Henrik Povše sezidati kapelo, posvečeno Lurški Materi božji.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. MIHAELA NA ČATEŽU

Župnijska cerkev sv. Mihaela na Čatežu stoji sredi vasi. V arhivskih virih se prvič omenja v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti leta 1526, ko je kot podružnica še sodila v okvir pražupnije v Trebnjem. Leta 1785 je bil ustanovljen vikariat, samostojna župnija pa leta 1874.

Današnja cerkev je bila sezidana leta 1832 na mestu starejše prednice, od katere bi se lahko ohranili vzdolžni zidovi razmeroma kratke ladje, za kar bi govorili pred zadnjo obnovo vidni ostanki naslikanih vogalnikov (18. stoletje) in nedoločljivih stenskih slik. Novogradnja je zajela predvsem zidavo oltarnega prostora, dveh stranskih kapel in zvonika na zahodni strani. Cerkev je leta 1845 posvetil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf. Določene gradbene posege so izvršili še leta 1857, ko je nastal današnji šilasti portal v zahodni steni.

Cerkev v tlorisu obsega ladjo, dve poligonalni stranski kapeli, ravno zaključen prezbiterij, zakristijo na južni strani in zvonik na zahodni. Zunanje cerkvene stene so členjene s plitkimi pilastri z geometričnimi kapiteli, kakršni se ponovijo tudi v banjasto obokani notranjščini.

Cerkev krasijo predvsem trije oltarji iz 19. stoletja. Glavni oltar je izdelan v neorenesančnem slogu; v osrednji niši vidimo sv. Mihaela, levo in desno pa sv. Nežo in sv. Jožefa. Kvalitetnejša in bržčas nekoliko starejša sta oltarja v stranskih kapelah. Desni je posvečen sv. Križu; ob straneh stojita Marija in sv. Janez Evangelist. Levi oltar je posvečen Mariji sedmih žalosti, ob straneh pa vidimo sv. Ano in Joahima. Od ostale likovne opreme so omembe vredne še slike križevega pota iz leta 1895. Župnišče blizu cerkve je bilo zgrajeno leta 1860.

OGLEDI: Obiskovalci si lahko notranjščini cerkva ogledajo po predhodni najavi v Župnijskem uradu Čatež-Zaplaz, tel.: 07 348 90 14.